The Story Of My Life

Kakšna je prva ljubezen? Metuljčkasti občutki v trebuhu? Rdečica, ki se ti prikrade na lica, ko ga vidiš? Ali je ljubezen občutek, zakopan globoko v tebi, takšen, ki se ga niti ne zavedaš, vendar ti ponoči ne pusti spati in se podnevi prikrade v tvoje misli ter ti prepreči trezno razmišljati?

Moja zgodba se začne že dolgo časa nazaj, v otroških letih, ko še nisem vedela, kaj ljubezen sploh je. Bilo je v vrtcu. Običajen dan, prav takšen, kot vsak drug. Ker so moji starši dolgo ostajali v službi, sem bila v vrtcu vedno med zadnjimi, ki so šli domov.  Sedela sem na blazinah in jih čakala. Ne spomnim se, kaj sem počela. Najbrž sem sestavljala sestavljanko, tako kot vsak dan. K meni je pristopil fant. Prisedel je k meni in se začel pogovarjati z mano. Ne spomnim se, kaj se je zares zgodilo, a če je verjeti drugim, sva se držala za roke in se pogovarjala. Mogoče je bilo že takrat namenjeno, da se zapleteva. Mogoče ima res usoda kaj pri tem, da spoznaš svojo boljšo polovico.

Kasneje sva skupaj pristala v istem razredu. Sošolca, po tistem v vrtcu se pravzaprav niti nisva nikoli več pogovarjala. Več let sva sedela v isti učilnici, oba preveč otročja, da bi se zmenila drug za drugega. Dokler ni napočil tisti usodni dan. Sedeli smo v klopeh, najbrž je bilo med kemijo (kakšno naključje). Kot običajno smo se zafrkavali. Metali smo papirčke po učilnici, si podajali sporočila, nihče ni pravzaprav sledil razlagi. Bilo je proti začetku junija – ni bilo še prevroče, iz omar pa smo že privlekli kratke hlače. Pravkar je vrgel papirček sošolcu v glavo, se obrnil k meni in se mi zarežal. Takrat sta se najina pogleda srečala in udarilo me je. Imel je najlepše oči, kar sem jih kdaj videla. In njegov nasmeh je razsvetlil celotno učilnico. V moji glavi je vladal kaos, moje misli so bile ena sama zmeda. Ravnala sem nagonsko in mu vrnila nasmeh, nato pa pogledala stran. Roke so se mi tresle. To je bila moja prva ljubezen.

Do konca osnovne šole je bilo še nekaj let, midva pa sva kmalu po tistem postala prijatelja. Ves čas sva se pogovarjala, se skupaj smejala, poslušala glasbo, opravljala, prav vse sva počela skupaj. Bila sva najboljša prijatelja. Vsaj tako je izgledalo. Vendar so se, ne da bi se zavedala, z vsakim dnem moja čustva do njega krepila. Potiho, prikrito. Najino prijateljstvo mi ni bilo več dovolj. Sprla sva se. Nikoli mu nisem povedala razloga za tisti prepir. Nikoli ni izvedel resnice. Najino prijateljstvo se je takrat ohladilo in zdelo se mi je, da se je tisto poglavje mojega življenja končalo.

Ponovno sem se zaljubila. Tokrat sem mislila, da mi je uspelo in sem našla ljubezen svojega življenja. Sprva se je zdelo tako. Bila sem v oblakih, presrečna, ker sem odkrila nekoga, ki čuti enako kot jaz. Zaslepljena od ljubezni nisem videla, kaj se je zares dogajalo. Mogoče je bil sprva res zaljubljen vame. Vendar je, sčasoma in razdaljo njegova ljubezen do mene usahnila. Saj veste, kaj pravijo: daleč od oči, daleč od srca. Globoko v sebi sem vedno vedela, da se bo to zgodilo, le priznati si nisem hotela. Poletna romanca se je razblinila. Konec je bil nepričakovan in uničujoč.

Minilo je nekaj časa. Ponovno sem obnovila prijateljstvo s svojo prvo ljubeznijo. Bilo je skoraj tako kot nekoč. Moja čustva so se spet okrepila in tokrat sem se prvič zavedala, kako močna so v resnici. Vendar sem jih potisnila globoko vase, zaklenila v najtemnejši kotiček svojega srca, saj sem se bala, da bi se preteklost spet ponovila. Že prvič sem razpadla na milijon koščkov, drugič pa bi se sesula v prah. Družila sva se, tako kot se družijo prijatelji. Imel je punce – veliko punc – in po vsaki končani vezi sem dobila upanje, da me bo mogoče opazil. Da bo po čudežu začutil enako kot čutim jaz  že vse od začetka. Vendar so bile moje prošnje trošenje zraka. Nikoli ni ugotovil, nikoli me ni opazil. Vsakič, ko sem ga videla, mi je bilo huje. Dokler se nisem zlomila. Povedala sem mu, kaj si mislim, kaj čutim. Moje srce se je že drugič sesulo v prah in pepel.

Padla sem na posteljo in gledala v strop. Tresla sem se, tako kot prvič, ko sem ga zagledala. Vendar je bilo moje srce prazno. Včasih sem ponoči, ko je bila v hiši popolna tišina, slišala svoj utrip. Tokrat ga ni bilo. Srce mi je bilo, vendar preveč potiho, da bi ga slišala. Kot da bi skupaj z mano izgubilo voljo do življenja. Objela sem se z rokami, v ušesih pa mi je odmeval lasten glas, ki mi je kot odmev šepetal besede, ki sem mu jih povedala. Stresel me je krč, v ušesih mi je šumelo, oči so mi zalile solze. Nohte sem si zarila v roke, a bolečine nisem čutila. Ničesar več nisem čutila. Bila sem popolnoma otopela. Nekoč sem nekje prebrala, da ljudje bolečino omilijo s tem, da se režejo. Ob misli, da bi vzela nož in zarezala v svoje roke me je spreletelo olajšanje. Vendar sem vedela, da tega ne bom naredila. Vedno sem bila proti povzročanju bolečine. Po prstih sem odšla v kuhinjo. V omarici so bile alkoholne pijače. Vino, jagermaister, vodka, viski…

Vzela sem veliko steklenico, polno rjave tekočine. Rum. Odtihotapila sem se nazaj v sobo in odprla steklenico. Prvih nekaj požirkov me je zapeklo in kašljala sem. Nato je šlo lažje. Otopelost se mi je zdela bolj naravna, praznina nič več tako prazna. Nikoli nisem pila. Niti na zabavah. Niti ob praznikih. Nikoli. Tokrat pa sem le želela pozabiti. Nekje pri polovici steklenice se mi je vse začel vrteti pred očmi. Odprla sem predal, da bi vzela tableto proti glavobolu.

V posodici so bila tudi druga zdravila in nisem več vedela, katero je pravo. Tablete sem si stresla v roko. Eno bo že v redu. Prva pest je šla dol zlahka. Pri drugi sem se že davila. Nekaj časa sem vztrajala, vse skupaj zalivala z alkoholom. Pred očmi mi je še vedno lebdel njegov obraz. Pogoltnila sem še preostale tablete, kar tako, iz zabave. Nekje v kotičku misli sem vedela, da se to ne bo dobro končalo. A mi ni bilo mar. Še naprej sem pila. Počasi sem drsela v še večjo omamo. Zdelo se mi je, da me postelja želi pogoltniti. Nič nisem imela proti. Želela sem le, da se vse konča. Steklenica mi je drsela iz rok, nekaj pijače se je že polilo po pregrinjalu.

Za hip sem zaprla oči, vendar nisem imela moči, da bi jih zopet odprla. Padala sem v vse večjo omamo in za hip me je zajela panika. Nato pa me je prešinila misel. Zakaj bi se trudila? Nima pomena, da še naprej vztrajam.

Izdihnila sem in se prepustila temi.