Z nesrečo do ljubezni 2. del

Ko je Ana prišla domov, je zvezke položila na mizo, sama pa se je vrgla na posteljo in obraz zakopala v vzglavnik. Ni se nameravala jokati, a kaj ko ji je ušla prva solzica in ji zmočila lice.

»Kako sem patetična!« je jezno rekla in vzglavnik zabrisala proti oknu, ni pa opazila, da je bilo odprto. Ozrla se je in kri v žilah ji je zaledenela. »O, drek!«

Stekla je iz sobe po stopnicah navzdol in kakor veter odvihrala ven, preden bi se njen rožnati vzglavnik uspel umazati. Upam, da nisem prepozna, je pomislila in še dodatno pospešila. Tako je bila zamišljena o načinih, kako bi se ji vse lahko umazal, a nikoli ne na tak način, da je prepozno opazila osebo, ki se je sprehajala po ulici in se zaletela vanjo. Priletela je na mehko plat in počakala nekaj sekund, da se je zavedla okoliščin in svoje rožnate blazine.

»Ana?« je vprašal glas.

Pogledala je gor in ni mogla verjeti svojim očem. Je bila zares tako trapasta, da se je že drugič v istem dnevu zaletela v najbolj čednega, pametnega, prijaznega … Strezni se! si je rekla in poskušala vstati. Jošt ji je podal roko, vendar pomoči ni želela sprejeti. »Saj lahko sama, hvala.«

»Treniraš za maraton?« jo je simpatično vprašal. »Hitra si. Samo malo več koordinacije ne bi škodilo,« se je pošalil.

»Žal mi je,« je rekla tako skesano, da se mu je zasmilila.

»Hej,« je začel in ji dvignil bradico. »Vsakemu bi se lahko zgodilo. Poleg tega pa, tudi jaz bi se lahko potrudil in stopil korak nazaj, se ti ne zdi?«

Pogledala ga je in se izgubila v skrivnostnih očeh, na kar se je spomnila.

»Joj, ne!« je vzkliknila in stekla proti oknu.

Jošt se je obrnil in gledal, kako je pobrala nekaj rožnatega in iskala sledi madežev. Marsikomu bi se zdela trapasta, a njemu se je njena nerodnost zdela naravnost ljubka. Sam pri sebi se je nasmehnil in pomislil na jutranjo nesrečo z zvezki.

»Oprosti,« je začela Ana, ko je hodila proti njemu. »Zelo nevljudno od mene, ampak morala sem po svoj vzglavnik. Veš … Ah, pozabi,« je rekla in pogledala v tla.

»Kar povej. Sama ušesa so me, kako se je tako lepa blazina znašla na vlažnih tleh,« je rekel dovolj prepričljivo, da se mu je odločila pojasniti.

»No, bila sem jezna in sem jo vrgla v steno. Vsaj mislila sem. Potem pa sem videla, da imam odprto okno in zgrabila me je panika. Dobila sem jo za deseti rojstni dan in mi veliko pomeni. Zato sem hitro stekla iz hiše, da bi jo pobrala in potem … sem ti spet povzročila modrico. Tako zelo mi je žal.«

»Čas je, da nehaš s tem,« jo je opozoril.

»Saj vem, oprosti …« se je želela opravičiti, a jo je prekinil.

»Prav o tem govorim. Nehaj se že opravičevati. Enkrat je dovolj, sploh pa, bila je nesreča.«

Pogledala ga je izpod tistih nežnih trepalnic, pomežiknila in Jošt je po celem telesu začutil mravljince.

»Žal mi … oh, am, dobro,« je rekla in se nasmehnila.

»To bi morala narediti večkrat.«

»Kaj? Ravno prej si mi rekel, da naj neham …« je začela, ko jo je spet prekinil.

»Govorim o nasmehu. Večkrat bi ga morala nositi. Poda se ti,« je rekel in ustne kotičke ukrivil navzgor.

»Oh,« je vzdihnila in sramežljivo pogledala v tla. »Am, hvala.«

»Pa še kdaj.«

Nekaj sekund sta bila v tišini, potem pa jo je zmotil Karinin glas: »Tukaj si! Povsod sem te … oh,« je presenečeno vzkliknila, ko je opazila, da ima njena prijateljica družbo. In ji pomežiknila. »Grem jaz raje …«

»Je že v redu, Karin,« je rekla Ana, ko je pogledala proti njej, nato pa pogled ponovno usmerila k Joštu. »Moram iti. Hvala za vse.« Nasmehnila se je, se obrnila in Jošt je občudoval njene dolge, svetle lase, kako so se obrnili z njo vred in zaplapolali. Sama tega ni videla, a on ni bil slep. Bila je neverjetna.

Petra