Z nesrečo do ljubezni 5. del

»Pod stolico jih imaš,« ji je odgovorila Karin in se nasmehnila, ko je v garderobo prišla Ana.  »Kod hodiš? Čez pet minut začnemo!« je navdušeno govorila, njena prijateljica pa je zaznala, da to navdušenje morda danes ni prisotno zaradi teka.

Odložila je torbo in se začela preoblačiti. Izza levega vogala je vanjo srepo strmela Monika, bivša Joštova punca, zaradi česar je bilo Ani neprijetno. Obrnila se je k Karin in jo kar se da tiho vprašala: »Zakaj me tista punca gleda, kot da sem ji povozila mačka?«

Karin se je obrnila, da bi videla Monikin obraz, nato pa se sama pri sebi zahihitala. »Ljubosumna je.«

»Ljubosumna?« Ana je bila zmedena. »Na koga?« Karin jo je debelo pogledala, kot da je vprašanje samoumevno. »Name?!« se je zgrozila Ana. »Zakaj …« je začela, a jo je Karin že zvlekla v ženske toalete.

»Nimava dovolj časa,« je začela govoriti, vendar je bilo videti, kot da se ji v resnici ne bi mudilo. »Monika je Joštova bivša, vendar domišljavka še vedno misli, da sta par.«

»In?« jo je vprašala.

»In?« je bila tokrat zgrožena Karin. »In ti si omrežila njenega Joštka!«

»Ne sledim ti,« je poraženo rekla Ana in se že želela vrniti nazaj  v garderobo, ko jo je prijateljica povlekla za roko.

»Ana! To je zlata priložnost!«

»Sem vedela, da nisi tako vesela brez razloga,« je omahujoče spoznala in se zastrmela skozi okno. »Ampak ne grem se teh tvojih zlatih priložnosti.«

»Ampak Ana, zunaj bo …«

»Nič 'ampak Ana'. Cenim, da mi želiš le najbolje in zato te imam rada. Ampak prosim te, ne vmešavaj me v svoje načrte. Dobro veš, da mi nikoli niso bili všeč.«

Karin jo je sprva obsojeno pogledala, nato pa svoj pogled zmehčala. »Prav. Naj bo. Samo, da mi ne boš potem hodila jokat, kako si naredila največjo napako v življenju.«

Ana se ji je nasmehnila. »Ne skrbi. Največjih napak ni.«

Zahihitali sta se, tako kot sta to počeli včasih, ko jima glav še niso mešali fantje, potem pa ju je zmotil glas trenerke, ki je vpil, naj se vsa dekleta zberejo na zunanjem dvorišču. Hitro sta stekli v že prazno garderobo, si obuli tekaške copate in hitro sledili ostalim dekletom, ki so se že pripravljala na štartni črti.

»Klepetulje, zaprite usta! Začel se je športni dan, vsakoletni dekliški tek … in Monika, ne bom več ponavljala, da zapreš svoj kljunček.« Monika in njene kolegice so se med seboj neodobravajoče pogledale, a so vseeno utihnile. »Torej, v 45 minutah boste poskušale preteči sedem krogov, se pravi sedem kilometrov. Ne bom upoštevala nobenih vaših izgovorov, tek je in pika. Tekle boste vse, razen seveda tistih, ki imajo težave s srcem ali so noseče. Ima katera izmed vas status nosečnice ali slabotnega srca?« Razgledala se je po dekletih, ki so odmikale svoj pogled. V resnici so se vse bale trenerke Grof. »Odlično. Sodelovale boste torej vse. Postavite se za črto, ob strelu boste začele. Ne bom tolerirala hitre hoje ali kakršnega koli drugega zabušavanja, zato se le pazite, moje oči so na pecljih.« S kazalcem in sredincem je pri očeh naredila tisti gib, da nas opazuje, nato pa se odmaknila k svojemu stolu z vsemi njenimi pripomočki.

»Dobro fantje!« se je zaslišal glas trenerja Hribovnika, ki je ravno začel svoji moški nogometni ekipi razlagati pravila in naštevati položaje, ki jih punce, ki so se na drugi strani igrišča pripravljale na 45 minut trpljenja, niso razumele.

Nehote je Ana s pogledom iskala Jošta in šele ko ga je videla, se je zavedla svojega početja ter zardela.

»Gospodična Praprotnik!« je Ani zavpila trenerka. »Imaš vročino? Nekam rdeča si videti.«

Ana je še bolj zardela. »Ne, profesorica, dobro sem.«

»Če je pa tako, pa spravi svoj ksiht za črto!« se je tako nesramno zadrla Grofova, da je še moška ekipa pogledovala k dekletom, komu so bile besede namenjene. Ani je postalo slabo, pa ne zaradi tega, ker je danes preskočila zajtrk, saj je že tako zamujala, ampak zaradi vseh pogledov, ki so jo spremljali vse dokler ni zasedla svojega mesta za štartno črto. Ni želela gledati na igrišče, a kaj ko jo je spremljal nek čuden občutek in je prekršila dogovor sama s seboj. Takoj je opazila Jošta, ki jo je gledal z nekakšnim presenečenjem v njegovih očeh in Ana bi v trenutku najraje umrla. Pogledala je stran, še bolje, predse in čakala na strel, ki bo vsa dekleta pognal v tek – vsa, razen nje. Njo bo za razliko od ostalih spravil v beg.