Z nesrečo do ljubezni 8. del

Ana je odprla predal in iz denarnice vzela pet evrov. Končno vikend, je pomislila. Obula je adidaske, se ogrnila z volneno jopico in odprla vrata, ko je zaslišala mamin glas: »Kam greš, ljubica?«

»Na sprehod,« ji je odgovorila, stopila na svež zrak in vdihnila sončne žarke. Bilo je neverjetno, s kakšno silo lahko sveti sonce in  je kljub temu tako zelo prijazno.

»Čokolado in kokos,« je prosila žensko, ki jo je stregla pri slaščičarni.

»V navaden ali sladek kornet?«

»Navaden bo v redu, hvala,« se ji je za skrb zahvalila Ana in plačala za dve kepici sladoleda. Zdaj je razmišljala po kateri poti bi ji na ta lep dan prijalo iti in se odločila za tisto, ki gre mimo drevoreda. Oboževala je naravo in šumenje listja, ki se je svetilo na sončni svetlobi. To jo je tako zelo fasciniralo, da je popolnoma pozabila na sladoled in dovolila, da ji velika kapljica stopljene čokolade kapne na roza majico. »Oh, ne!« je zavzdihnila in si med hojo poskušala madež odstraniti z nekaj sline. Jezila jo je njena nerodnost in še bolj začela drgniti po majici. Takrat pa se je zaletela v višjo moško postavo in tudi njemu s sladoledom popackala bluzo. Hitro se je spravila k sebi in ko je videla, da je madež na bluzi veliko večji od preproste kapljice na njeni majici, je mislila, da bo na mestu umrla. »Joj, gospod, tako zelo mi je žal! Am, kaj lahko …« je pogoltnila vprašanje, ko je dvignila glavo in se osredotočila na obraz, ki je prav nič jezno strmel vanjo. »Pišuka!« je zaklela tako tiho, da je Jošt, ki je stal le nekaj centimetrov stran, ni mogel slišati.

»Nisem prepričan, da ti je ostalo še kaj sladoleda,« je želel načeti pogovor. Vedel je, kakšno stisko mora Ana doživljati, ko ga je takole nerodno popackala, a po drugi strani si ni mogel kaj, da ga njena zardela lička ne bi zabavala.

»Oprosti! Prisežem, da te nisem videla!« je začela panično. »V ponedeljek ti lahko prinesem denar, da si boš lahko kupil novo …«

»Ne obremenjuj se,« jo je prekinil. »Vsakemu bi se lahko zgodilo.«

»Niti ne,« je bila Ana še vedno nemirna. Čutila je stisko in ni se mogla sprostiti. Za povrh vsega pa ji je stal še tako blizu in srce ji je tako močno utripalo, da se je bala, da ga bo morda slišal.

Jošt pa je opazil njeno stisko in želel spremeniti temo pogovora, da se Ana ne bi tako mučila z občutki krivde. V resnici mu je bilo čisto vseeno za to bluzo. »Nisem vedel, da zahajaš v drevored.«

Ana je zajela sapo, da ne bi izgubila tal pod nogami. »Ja no … prijal mi je sprehod.«

»Res je lep dan,« ji je pritrdil in začutil, da se je nekoliko sprostila. »Si bila namenjena na kakšno določeno točko?«

»Niti ne. Samo želela sem se nadihati svežega zraka in pozabiti na skrbi.«

Jošt je bil začuden. Ana je bila od nekdaj pridna in vzorna dijakinja, v družini pa so imeli zelo lepo urejene odnose. »Imaš skrbi?« se je začudil, Ana pa je spoznala, da je povedala preveč.

»No … ja … malo pa res,« je obotavljala.

»To pa težko verjamem. Da ima Ana Grišelj skrbi.« Za sekundico se je zamislil. »Bi ti bilo lažje, če bi jih delila z mano? Tudi sam sem se odpravil na sprehod, tako da se po drevoredu lahko sprehajava skupaj, če želiš.«

V želodcu ji je postalo slabo in medtem ko je njena glava vpila »Ne!«, ji je srce z vsakim udarcem govorilo: »Jaaaaaa …« Nekako, še sama ni vedela kako, ji je uspelo slediti slednjemu in je prepričala glavo, da utihne.

»Kaj te torej muči?« jo je vprašal.

»No … mislim, da te ne bi zanimalo,« je hitro odgovorila.

»Res? Jaz pa stavim, da bi me. Daj, olajšaj si, kar ti leži na duši.«

Ne bo mi uspelo, je pomislila in pospešila korak. »Pa saj ni nič takega.«

»Ni videti,« je odgovoril in tudi on pospešil korak. »Se ti kam pretirano mudi?«

»Ne,« se je potila Ana. »Samo zraka mi manjka.«

Ob teh besedah se je Jošt ustavil in jo prijel za roko. »Ana, resnično. Nisi videti v redu. Prosim, naj ti pomagam.«

V očeh mu je videla resnično zaskrbljenost, ki ga je začela razžirati tudi navznoter.

»Ne morem,« je šepnila.

Jošt jo je pogledal. Ubogo bitjece, tako krhko, da bi jo lahko prelomil na pol, se mu je resnično zasmililo. »Zakaj ne?«

»Ker … ker bom potem vse pokvarila.«

»In če ti obljubim, da ne boš?« je dejal in poostril prijel.

Dvignila je pogled in pustila, da se izgubi v njegovih prelepih, žametnih očeh. Vendar ni bila samo ona prevzeta. Jošt je opazoval njen mil obraz, mehke poteze in rdeče ustnice, ki so ga mamile bolj kot kdajkoli prej, ko sta si stala tako blizu. Ni se več mogel zadrževati. Stopil je pol koraka bližje, da sta si stala tesno skupaj in ji svoje ustnice mehko pritisnil na njene. Ani se je zavrtelo ob njegovem toplem dotiku in kljub temu, da se mu je želela upreti, preprosto ni imela moči. Vrnila mu je poljub.

»Ne razumem,« mu je rekla po najlepšem poljubu, kar si ga je kdaj zamišljala.

»Rad te imam,« je klecnil. Ana ga je presenečeno pogledala. Čutila je, kot da ji mravljinci napajajo telo in da so se metuljčki v trebuhu osvobodili ter ji zleteli naravnost v glavo. »Vedno sem se spraševal, kako je mogoče, da tega nisi opazila. Že na dan, ko sem te prvič videl, si se mi zdela nadvse zanimiva.« Videl je, da je izgubljena. »Celemu svetu lahko zavpijem, kako zelo te imam rad, samo prosim, reci kaj,« jo je rotil.

Ni vedela od kje in kako, a Ana je dobila toliko poguma, da je utišala svoje misli in mu odgovorila s silnim in vročekrvnim poljubom.

Ves ta čas ga je imela rada. Zdaj je vedel. In tega občutka, ki ga je navdajal v prsih, ne bo nikoli pozabil.