Zelena hiša 14. del

»Sem,« je rekla in pokimala. »Nikoli nisem preveč marala mesta. Hrup in hitro življenje nista ravno zame. Nikoli nisem bila zapečkarica, a verjamem, da še zelo, zelo dolgo ne bom pogrešala zabav, diskotek in kupa lažnih prijateljev.«

Samo pokimal ji je. Ni vedel kaj bi rekel. Še to ni vedel, kaj bi si mislil. Na srečo, mu ni bilo treba ničesar povedati, saj je Deby nadaljevala pogovor.

»Te lahko nekaj prosim?« je previdno začela novo temo.

»Seveda, reci,« je jo pogledal s pričakovanjem.

»Premišljevala sem. Bi mi lahko na nekaj dni odstopil več mleka? Rada bi delala svoje kislo mleko in sir. Toliko sem bila predrzna in sem zadnjič kupila sredstvo za sirjenje,« je zadržano povedala. Že nekaj časa je o tem premišljevala, a ga ni upala vprašati, saj je bil večino časa nedostopen in nergav.

Nasmehnil se ji je. »Seveda. Tudi sam sem že premišljeval o siru. Nisem te hotel še s tem obremenjevati. Thomasova žena je delala sir. Prav pogrešam ga že.«

»Super,« mu je vrnila nasmeh.

»Kaj, ko bi takoj šel in naročil Thomasu, da odlije nekaj mleka?« je radostno čakal njen odziv.

Oči so ji zažarele, ko mu je prikimala.

Oba sta istočasno vstala. Deby je iz shrambe vzela dve kangli za mleko in mu ju izročila.

»Bi lahko po zajtrku šla na tvoj računalnik in pogledala kaj piše o sirjenju? Na steklenici je sicer navodilo, a vedno je dobro vedeti kaj pravijo ljudje, ki se s stvarjo, ki te zanima ukvarjajo,« je prijazno vprašala.

»Seveda. Vedno lahko uporabiš moj računalnik, ni ti treba spraševati,« ji je odvrnil in se odpravil v hlev.

Deby se je navdušena s svojim uspehom,  da je pregovorila Edwarda, vrgla v pripravljanje zajtrka.

»Thomas ti bo prinesel kangli z mlekom,« je rekel Edward, ko se je vrnil v kuhinjo. Nalil si je še malo kave in sedel nazaj za mizo.

»Hvala,« mu je rekla in se nasmehnila.

»V shrambi bi moralo biti vse kar potrebuješ za izdelavo sira. Mislim, da smo vse spravili v tisti leseni zaboj v kotu,« je navdušeno govoril Edward in se resnično veselil. Res je ljubil domači sir. Seveda pa ga je najbolj razveselilo dejstvo, da se je Deby resnično vživela v njihovo življenje. Počasi je postajala prava kmečka gospodinja. Nepričakovano mu je šinilo skozi glavo, da bi bila nadvse primerna žena. Ustrašil se je svojih misli. Deby je pripravljala zajtrk in ni se menila zanj. Lahko jo je opazoval. Misli so se mu počasi umirile. Ponovno je pomislil na Deby, kot svojo ženo. Tokrat ni občutil strahu. Zakaj pa ne? Si je rekel. Bila je privlačna, vzburjala je njegovo strast, vživela se je v njihovo življenje, zatrdila je, da je srečna s takim življenjem. Dedek ga je pametno opozoril na možnost, da si najde tukaj moža. Zakaj to ne bi bil on? Spomnil se je, da mu je rekla, da se ne namerava poročiti. Zdaj se je začel spraševati, zakaj ne? V glavi je previdno sestavljal vprašanje, da jo povpraša o tem. Ravno, ko je oblikoval stavek, ga je ogovorila.

»Bi šel ti zbuditi Jacka ali naj grem jaz? Pozno je že, ne morem dovoliti, da bi zamudil šolski kombi,« je rekla in na mizo postavila krožnik in kozarec mleka za Jacka.

»Bom šel jaz,« je rekel rahlo nejevoljno in vstal. S pogovorom na temo poroke bo moral še malo počakati. Zdaj ni bil primeren čas, saj se take stvari ni mogel pomeniti v eni minuti ali v Jackovi navzočnosti.