Zelena hiša 2. del

Na drugem koncu države se je Deby končno sprostila in je vsa mehka obsedela za mizo. Čez nekaj trenutkov se je glasno zasmejala in radostno dvignila obe roki, droben vrisk veselja ji je izletel iz ust. Odločila se je, da bo takoj spakirala svoje stvari, da bo jutri imela dovolj časa, da pospravi stanovanje, ki bo zdaj nekaj časa stalo zaklenjeno in prazno.

Edward je prišel petnajst minut prezgodaj. Sedel je na eno od treh lesenih klopi ob dolgi, nizki stavbi avtobusne postaje.  Pred njim so stali skoraj prazni peroni, eden od avtobusov je ravnokar odpeljal in prvi, ki bo prišel, bo avtobus iz Wace s katerim bo prišla njegova nova gospodinja. Zadovoljno je opazoval prometno cesto, ki je peljala poleg postaje. V mislih si je za hip poskušal predstavljati gospodično Somevill. Iz povedanega je predvideval, da je pusta, dolgočasna in umirjena ženska. Najbrž je majhna, okroglolična, povprečna ženska v staromodni opravi. Takoj nato so se mu misli začele vrteti o ranču in delal si je seznam opravil ter poizkušal določiti kje naj začne z deli. Čeprav je njegov bratranec bil priden delavec, je bil samo to, delavec. Vse odločitve in vodenje je prepustil Edwardu, konec koncev ranč je njegov. Iz zamišljenosti in načrtovanja se je spustil na realna tla takoj, ko je  avtobus ustavil pred njim. Lenobno je vstal in prvič opazil, da ni edini, ki koga čaka. Opazoval je ljudi, ki so sestopali. Nekaj jih je suvereno zakorakalo mimo njega, otrok je stekel dedku v objem, starejša ženska z goro vrečk se je skušala preriniti mimo dveh mladeničev. Neosebno je opazoval vrvež dokler se njegov pogled ni ustavil na manjši okrogli ženski  z očali, ki je stopila po svojo prtljago v avtobusni bunker. Naredil je že korak proti njej, ko je zaslišal ženski glas za seboj: »Teta Gerty!« Ženska se je obrnila ter razširila roki, da ji je mlajša rjavolaska lahko stekla v objem. Obstal je, saj je spoznal svojo zmoto.  Opazoval je naprej. Po prtljago sta stopila še dva moška in šele čez čas je pristopila še visoka, postavna mladenka. Nejeverno jo je opazoval. Vzela je svoj kovček in dodatno torbo ter stopila proti njemu. Ker je bil edini, ki je stal pred avtobusom kot vkopan in jo gledal, se mu je nasmehnila in vprašala: »Gospod Parker?«

Samo pokimal ji je. Njen nasmeh je postal toplejši in večji, spustila je torbo ter stegnila svojo dlan: »Deborah Somevill.«

Prijel je ponujeno dlan: »Edward Parker.« Misli so mu z vrtoglavo hitrostjo letele po možganih. To dekle, ne more biti njegova nova gospodinja, najverjetneje se mu je zlagala, saj ni mogla biti starejša od dvaindvajset let. Poleg vsega, ta postavna manekenka s porcelanasto kožo, dolgimi svetlimi lasmi in temno modrimi očmi ni sodila na ranč, kvečjemu na naslovnico modne revije. Opomnil se je, da videz včasih vara in se ponovno zahvalil višji sili, da je pravočasno razdrl zaroko s preračunljivo, zlobno kačo, ki se je skrivala za milo zunanjostjo in zaigrano prijaznostjo gospodične Evelin Jackobs. Gospodični Somevill je obljubil priložnost. »Naj vam pomagam, gospodična Somevill?« je rekel vljudno in iz njene roke vzel kovček, ter pobral torbo. »Kaj pa imate tukaj?« je vprašal presenečen nad težo torbe.

Nasmehnila se mu je in skomignila z rameni: »Nekaj osnovnih aparatov. Svoj šivalni stroj, likalnik, multipraktik, mešalnik in fen.«

Začudeno jo je gledal in na koncu razumevajoče pokimal.

»Prosim, recite mi Deborah ali še bolje kar samo Deby,« je rekla, ko je ujela korak z njim.

»Samo, če boš ti meni rekla Edward,« je rekel prisiljeno prijazno in pri tem upal, da ni opazila, kako ga je zmedla. Še nikdar ni bil tako na trnih, še nikdar ni bil tako vzburjen zaradi ženske in istočasno jezen nase, da ji je tako na hitro obljubil priložnost. Ni imel časa skrbeti še za eno osebo. Zanimalo ga je, kaj ima za bregom in zakaj si želi delati kot njihova gospodinja. Je res obvladovala vodenje gospodinjstva? Je sploh znala kuhati?