Zelena hiša 23. del

»Sarah Urbant te je prišla pozdravit in ti izreči dobrodošlico.  Urbantovi so družabni steber našega kraja,« ji je lenobno odgovoril in se spet obrnil, da bi lahko ušel.

»Dobro veš, kaj te sprašujem! Ne delaj se neumnega. Ne imej me za neumno!« je zasikala.

Edward se je moral vrniti nekaj korakov nazaj. Ni vedel kje so ostali, vsekakor si ni želel razprave, ki bi jo slišali vsi. Tudi eden bi bil dovolj, da vsem prenese vsako izrečeno besedo. Ni bil neumen in nje ni imel za neumno. Stopil je čisto blizu in tiho rekel: »Vsi so naju videli na veselici. Kot si že takrat ugotovila, si sprožila val ugibanj. Sarah je predsednica opravljivih žensk tega kraja, katerih poslanstvo je, da se vmešavajo v življenja svojih sosedov. Prišla je preverit kakšna gospodinja si ter kaj mi pomeniš.«

»Zakaj torej zaljubljeni pogledi? Neumno čvekanje o prstanu?« je jezno zašepetala.
Edward jo je samo gledal.
»Edward!?« je zasikala.
»Nisi se še odločila ali me hočeš ali nočeš. Sarah je samo prehitela dogodke s svojimi opažanji. Ne morem, kar stopiti pred tebe s prstanom in te prositi, da se poročiš z menoj. Čeprav si tega želim,« je tiho priznal.

»Poljubiš me dvakrat in že govoriš o poroki! Saj nisi resen!« je nejeverno strmela vanj.
»Resen sem. Povedal sem ti, da si v meni prebudila globlja čustva. Ob tebi sem našel manjkajoči del v svojem življenju. In ja, rad bi se poročil s teboj. Tukaj živimo preprosto življenje, tudi jaz sem preprost. Sem navaden kavboj. Stvari se tukaj hitro dogajajo,« je odkrito povedal.

Nejeverno je zmajala z glavo in odšla v hišo. Edward je gledal za njo in tiho zaklel. Nato se je obrnil in odšel k dedku, ki je vse skupaj opazoval od daleč. Opazil je njegov vprašujoči pogled in predno ga je uspel kar koli vprašati je zamrmral: »Nič takega, kar ne bi mogel rešiti sam.«

Deby je malico postavila na mizo na verandi. Bil je lep, sončen dan in izognila se je, da bi zamazali celo hišo. Medtem, ko so oni jedli jim je skuhala kavo. Najprej je umaknila krožnike in nato prinesla kavo. Veselo je kramljala z njimi.

»Sedi in spij kavo z nami,« je predlagal Nathan.

»Nisem mislila piti kavo, ampak, zakaj pa ne,« je rekla in odšla po še eno skodelico. Čeprav so bili siti je prinesla še krožnik z jabolčno pito, ki jo je prinesla Sarah.
»Težave v raju?« je nedolžno vprašal Lester medtem, ko je opazoval Deby kako naliva kavo.
»Ne. Zakaj?« je rekla lenobno in sedla poleg Edwarda na klop.
»Ne? No, oba delujeta napeto. Videl sem, da sta nekaj imela, ko je gospa Urbant odpeljala,« je nadaljeval Lester.
»Nič posebnega nisva imela. Samo debata zaradi različnih mnenj. Nič takega, kar ne bi mogla sama rešiti. Povrh vsega nisem napeta. Mogoče sem z mislimi ušla kam drugam, tokrat prvič kuham za toliko ljudi,« je preprosto odgovorila in skomignila z rameni. »Si ti napet, Edward?« je vprašala in ga nežno pogledala.

»Napet? Ne, napet res nisem. Sem pa razdražen. Počutim se kot največji bedak in še invalid za povrh,« je rekel sarkastično in jo rahlo objel čez ramo ter nežno povlekel bližje. »Vem, kako me lahko umiriš,« je šepnil v njene lase, a dovolj glasno, da so ga tudi oni slišali.

Nagajivo ga je pogledala: »Prepričana sem, da res veš,« je šepnila nazaj in se obrnila k Lesterju ter se mu nasmehnila. »Jabolčno pito je prispevala gospa Urbant,« jim je povedala in si vzela kos. Niso ji ušli moški nasmeški in muzanje. Ob njunem tihem pogovoru so se jim porodile poredne in erotične misli, a le ona in Edward sta vedela, da sta govorila o prstanu.

Moški so siti odšli nazaj na delo. Dedek se je odločil, da bo do kosila malo počival pred televizorjem. Deby je odnesla pladenj s skodelicami v kuhinjo. Edward se je hotel pridružiti moškim pri delu, a ga je dedek ustavil s tihim glasom: »Na kratko bi se pomenil s teboj in z Deby. V hiši.« Oba sta molče vstopila v hišo in odšla v kuhinjo k Deby.

»Sedita, oba!« je strogo rekel dedek.

Edward in Deby sta se spogledala in brez besed sedla za kuhinjsko mizo. Dedek Hubert je stal in ju opazoval.
»Ne vem, kaj se gresta, a očitno igrata neko igro in pravila poznata samo vidva. Če je vama prav, je tudi meni. Ne bom se vmešaval. Vseeno, vama povem nekaj. Nisem neumen ali slep. Očitno je, da sta si všeč. V nasprotju z ostalimi, mene nista prepričala, da sta srečno zaljubljen par. Živim z vama. Glede, česar koli sta se že skregala, morata to čim prej rešiti. Ne dovolita, da se resnično skregata. Škoda bi bilo. Ustvarjena sta en za drugega. Še slepec bi to videl. Le vidva trmasto vlečeta vsak v svojo smer,« jima je povedal svoje in odšel v dnevno sobo ter prižgal televizijo.

Edward in Deby sta obsedela v kuhinji za mizo in se molče gledala. Čez nekaj trenutkov je Edward vstal in ji ponudil roko: »Dedek ima prav. Še prijateljstvo bova uničila. Pridi se greva pogovorit, najbolje, da greva v eno od spalnic,« je rekel odločno.

Nejeverno ga je pogledala: »Spalnico?«