Zelena hiša 3. del

Deby ni opazila njegovih mešanih občutkov, preveč je bila obremenjena sama s seboj in svojimi čuti, ki so ponoreli ob pogledu na visoko, mišičasto postavo zelo privlačnega moškega. Predstavljala si je, da je njen delodajalec moški v zgodnjih petdesetih in povprečnega videza. Toda Edward ni mogel imeti več kot šest ali sedemintrideset let in je žarel z moško privlačnostjo. Njegove temno rjave oči so prodorno gledale in dobila je občutek, da ji skuša prebrati dušo. Temni, kratko postriženi lasje so obkrožali njegov odločen obraz, na katerem se je videl vpliv trdega dela.

Edward je pospravil njeno prtljago na zadnji sedež in jo pozorno opazoval. Spoznal je, da ji je očitno naredil krivico s svojim prvim vtisom. Zdaj, ko jo je opazoval je videl, da je starejša, še vedno ni kazala enaintrideset let, a tudi v zgodnjih dvajsetih ni bila več. Njena manekenska postava ni bila tipično manekenska, saj je, za razliko od presuhih deklet,  ona zdravo vitka in na ženskih delih zadovoljivo zaobljena. Moral ji je priznati tudi moč, saj je videl s kakšno lahkoto je dvignila svojo prtljago, za katero je zelo hitro ugotovil, da sploh ni tako lahka. Bila je prijetna ženska s prelepim nasmehom in izpolnil bo svojo obljubo in ji dal priložnost, za katero je upal, da bo pokazala, da se je pravilno odločil. Potreboval je žensko roko na ranču. Problem je bil samo ta, da ga je njegova nova gospodinja neverjetno privlačila. Zaradi ranča in družine bo moral prezreti to privlačnost. Da bi se zamotil je začel govoriti o ranču in njihovem življenju. Razkril ji je, da vsakih štirinajst dni pridejo v Whitney po nakupih, razložil njihov urnik in ji jasno predstavil, kaj pričakuje od nje.

Deby je občudujoče zrla v pročelje enonadstropne hiše pred katero se je raztezala velika veranda. Nekoliko desno je stalo gospodarsko poslopje, levo pa je opazila ograjen vrt, ki se je zaključeval z majhnim sadovnjakom. Takoj, ko se je avto ustavil pred vhodom, so se odprla vrata in ven je stopil deček, takoj za njim, sta sledila še dva moška. Edward jih je grdo pogledal medtem, ko se jim je Deby veselo nasmehnila.
»Pozdravljeni, gospodična Somevill, dobrodošli na ranču Green house, upam, da ste prijetno potovali do sem,« je bil prijazen dedek Hubert in ji ponudil roko ter se predstavil.

Stisnila je ponujeno dlan in se zahvalila za dobrodošlico ter prosila, če ji lahko vsi rečejo Deby. Stisnila je tudi drobno Jackovo roko in mu v zameno za njegovo iskreno veselje pomežiknila.
»Večerja bo čez petnajst minut, veselim se, da bo to v bodoče tvoje delo,« je rekel Thomas, ko ji je ponudil svojo dlan.

»V kolikor imaš čas, lahko odneseš prtljago v zgornje nadstropje,« je spodbodel Edward svojega bratranca in prekinil spoznavanje pred hišo.

»Žal, hitim v kuhinjo,« je odvrnil Thomas in izginil nazaj v hišo, ostali so mu sledili, saj proti večeru ni bilo toliko toplo, da bi lahko že posedali na verandi.

»Dokler čakamo na večerjo, ti bom razkazal hišo. Odnesiva tole v tvojo sobo, začneva lahko kar v zgornjem nadstropju,« je rekel Edward in se po lesenih stopnicah odpravil gor.

Deby in Jack sta mu sledila. Dedek se je vrnil v dnevno sobo. Vsi so lahko slišali, da Thomas ni najbolj spreten v kuhinji, saj je nekaj grdo zaropotalo in Deby je predvidevala, da mu je pokrovka padla na ploščice.

»Dobro, da imamo zdaj Deby, drugače bi morali kmalu kupiti novo posodo,« je zamrmral Jack ter še tišje dodal, »upam, da bolje kuhaš od teh dveh rančarjev.«

Deby ga je veselo pogledala in mu samo pokimala, oba sta pogledala Edwarda v hrbet in se pri ponovnem pogledu samo zarotniško nasmehnila.