Velikokrat se ljudje sprašujemo, kakšna je meja med dobrim in zlim. Kaj zlo pravzaprav pomeni in kdo je njegov nosilec?
V filmu ‘Mlada luna’ se srečamo z zlobnim karakterjem, vampirko Jane, ki jo upodobi Dakota Fanning. Dakota se je v vlogo resnično poglobila in svojo nežno plat zamenjala s strogim obraznim izrazom, rožnato polt je nadomestila bela in plahe modre oči zastrašujoče rdeče. No, zlo pa se ne kaže le vizualno, ampak se je zvezdnica potrudila in na velika platna prenesla pravi zlobni, zastrašujoč pogled. Kaj meniš o njeni igri zlobnega karakterja?
Dakota je pred časom v nekem intervjuju spregovorila o filmu: “To je nekaj, kar sem si želela dolgo časa. Mislim, da je super imeti neko ravnovesje med popolnoma normalnim in popolnoma nenormalnim življenjem. Nisem imela razloga, da ne bi mogla imeti obojega.”
O liku Jane pa je dodala: “Bila sem resnično navdušena o tem, da bom igrala zloben karakter. ”
Kaj pa, če zlobni karakter ni samo del filma, ampak pravega življenja? Se lahko dobri ljudje spremenijo v zlobne?
S tem vprašanjem se je ukvarjal priznani psiholog Philip G. Zambardo, ki je razložil termin ‘Luciferjev učinek’. Ne veš, kaj je to? Beri naprej!
Zimbardo je opozoril, kako tanka je črta med dobrim in zlim ter kako lahko je to črto prestopiti. Ljudje se z lahkoto damo zapeljati v zločine, vendar lahko v nekaterih redkih primerih prestopimo črto tudi v obratno smer (tj. iz slabega v dobro).
Zimbardo je nedavno izdal odmevno knjigo z naslovom ‘The Lucifer Effect: Understanding How Good People Turn Evil’ . V njej natančno opiše 30. letno delo in analizira eksperiment ‘The Stanford Prison Experiment’ (v nadaljevanju: ‘stanfordski efsperiment’), ki so ga izvedli v začetku sedemdesetih, nato pa rezultate eksperimenta primerja s podobnimi pojavi v sodobni družbi. Zanimajo ga predvsem pojavi, ko se povsem običajni ljudje spremenijo v zlobne zločince, ki so pripravljeni zavestno škodovati drugim ljudem, jim zadajati bolečino ali jih v skrajnih primerih celo ubiti.
Transformacijo človeškega karakterja imenujemo ‘Luciferjev učinek’, ki ponazarja lahkotnost prehoda dobrega v zlo. Samo ime pa izhaja iz najljubšega božjega angela, Luciferja, ki se je spreobrnil v Satana.
Te zanima, kaj se je dogajalo v Stanfordskem eksperimentu?
Zimbardovi sodelavci so pri pripravi eksperimenta, ki velja za enega najbolj razvpitih v vsej zgodovini raziskav socialne psihologije, z vsemi kandidati najprej natančno opravili intervju ter jih psihološko ocenili. Izmed vseh prijavljenih so izbrali le 24 najbolj primernih, takšnih, ki niso imeli nobene kriminalne preteklosti, so bili iz družin srednjega razreda in tudi drugače niso izstopali iz povprečja, ob tem pa jim za sodelovanje ponudili tudi denarno nadomestilo, za čas, ko bodo sodelovali v eksperimentu. Med izbranimi kandidati so nato izžrebali devet izbrancev, ki so jih določili, da bodo pri poskusu igrali vlogo zapornikov, preostalih 15 pa je dobilo vloge paznikov. Osnovna ideja eksperimenta je bila, da bi vsi kandidati skupaj dva tedna v kleti oddelka za psihologijo stanfordske univerze gojili razmere, kakršne vladajo v resničnem zaporu, nevedoč, da gre pravzaprav za eksperiment in pri tem dodeljene vloge.
Kaj pa se je dogajalo z zaporniki in pazniki?
Prvi zapornik je padel v hudo depresijo že po 36 urah, prebitih v ječi. Imel je napade nenadzorovanega besa in joka, ki niso ponehali, tako da so ga morali po daljšem pogovoru izločiti iz eksperimenta in poslati domov. V naslednjih treh dneh so morali zaradi podobnih hudih oblik tesnobe odpustiti še tri zapornike, peti pa je zapustil poskus, ker je po vsem telesu dobil izpuščaje psihosomatskega izvora (Dolenc, 2007).
Čeprav so bili tako pazniki kot tudi zaporniki povsem običajni mladeniči in so lahko kadarkoli zapustili eksperiment, so se že v nekaj dneh tako vživeli v svoje vloge, da so povsem pozabili, da gre v resnici le za simulacijo razmer v zaporu. Naloga paznikov je bila sprva zelo preprosta, saj niso imeli drugih zadolžitev, kot da vzdržujejo red in mir v zaporu. Vendar pa se že drugi dan zapornikom ni ljubilo več izvrševati nalog, ki so jim jih zadali pazniki. Zaprli so se v svoje celice in začeli zmerjati svoje stražarje. Takrat so se začele prve težave, ki so kasneje privedle do povsem nepričakovanih reakcij (Dolenc, 2007).
Pazniki so želeli na vsak način ohraniti avtoriteto in poskrbeti, da jih bodo zaporniki ubogali, zato so domnevnega vodjo upora zaprli v celico za osamitev, drugi zaporniki pa so morali za kazen delati sklece, poskakovati, kasneje pa tudi kričati in žaliti drug drugega. Raziskovalci so dogajanje v eksperimentalnem zaporu vseskozi snemali (česar igralci menda niso vedeli), da bi lahko kasneje natančno analizirali vse situacije in reakcije obeh strani. Nekaj posnetkov dejanskega dogajanja tistega avgusta 1971 v kleti stanfordske univerze je dostopnih tudi na internetu na strani www.prisonexp.org, kjer si lahko prebereš tudi natančen opis izvedbe eksperimenta (Dolenc, 2007).
Kaj je ‘stanfordski eksperiment’ pokazal?
Stanfordski eksperiment nam je nazorno pokazal situacijo, ki še tako ‘normalnega’ človeka privede do te točke, da meja med dobrim in zlim postane zabrisana in celo prekoračena. Pazniki so se v svoje vloge tako zelo vživeli, da so se iz povsem običajnih ljudi v ‘umetno ustvarjeni’ (kaotični) situaciji spremenili v zlobne diktatorje, ki so izživljali nad zaporniki, ki so bili v dani situaciji tudi del načrtovanega eksperimenta.
No, vse pa le ni tako črno, saj Zimbardo izpostavi tudi drugo plat, tj. herojstvo. Čeprav ‘Luciferjev učinek‘ razkriva večinoma negativne vidike človeškega vedenja, pa je potrebno izpostaviti tudi to, kar je najboljšega pri človeštvu. To so posamezniki, ki se odmaknejo od pasivne množice in storijo neko herojsko dejanje. Heroji so tradicionalno dojeti kot nadpovprečni ljudje, kot super agentje plemenitih dejanje. Zimbardo ločuje med tistimi redkimi heroji, katerih življenje se vrti okoli žrtvovanja v dobro družbe in dobrobitja njihovih bližnjih oziroma kroničnimi heroji ter tistimi ‘običajnimi’ ljudmi, ki so motivirani k herojskemu dejanju v specifični situaciji.
Želimo ti čim več ‘herojskih’ trenutkov!
Elizabeta Šapla
