Obraz je zrcalo srca, pravi latinski pregovor. Vaš obraz je velikokrat prešerno nasmejan. Je nasmejano tudi vaše srce?
Hm … mislim, da obraz včasih tudi laže. Ljudje znamo včasih zelo dobro prikrivati svoja čustva. Sploh žalost, prizadetost, negotovost … Čustva, ki veljajo za negativna. Zame je na primer žalost lepo čustvo. Ne bojim se je. Če sta denimo žalost in melanholija del vsebine tvojega značaja, del življenja, ne vem, zakaj bi se temu morali izogibati.  A priznam, tudi sama včasih lažem, prikrivam, ker bi se sicer ljudje okoli mene počutili nelagodno. Če bi recimo zdajle na intervju prišla vsa zamorjena in rekla: ‘’Dober dan, moje ime je Ana in me danes vse duši,’’ bi me najbrž gledali zelo čudno. Hvala bogu pa so tukaj prijatelji, ki me vedno začutijo. Najbrž bi jih lahko preštela na prste ene roke, vendar tisti, ki to so, ne pustijo niti minuto, da igram. Pa nočem biti negativna. Rada bi le povedala, da včasih, kadar je nasmejan obraz, ni nujno nasmejano tudi srce. Je pa. In to velikokrat!

In kadar sonce na vašem obrazu zaide … kakšna je Ana takrat? Potrebujete mir za razmislek, bližino za pogovor …?
V takih trenutkih hočem biti sama, vse odklopiti, potrebujem mir in čas samo zase. Če se le da, rada odidem. Preprosto se odpeljem. Vsaj ven iz mesta, če že drugače ne gre. In potem premlevam in razmišljam … preveč. In kar nekaj časa preteče, preden sem se pripravljena s kom pogovoriti, se nekomu zaupati, se odpreti. Potem pa potrebujem bližino in občutek, da je nekdo tam zame. Že samo objem je včasih dovolj.

Če bi se morali zdajle postaviti na lestvico sreče ( od 1 do 10) , na katero stopničko bi stopili?
Joj, moje razpoloženje se spreminja tako hitro kot jesensko vreme. Sem zelo občutljiva, zato se me stvari hitro dotaknejo. Tako dobre kot tudi slabe. Nekako ne najdem pravega ravnovesja, miru. Kot da peta stopnička na lestvici pri meni ne obstaja. V meni se ves čas bojujeta dve ženski, ena je pretirano vesela, druga pretirano žalostna, ena optimistična,druga črnogleda. Vedno v ekstremih. Danes recimo sem zelo negativna. Zdi se mi, da me nihče ne razume, da nikamor ne spadam. Želim si malo miru. Veliko stvari se mi trenutno dogaja, veliko novega, občutek imam, da vsi nekaj hočejo od mene, jaz pa nimam česa ponuditi.

Seveda imate kaj ponuditi, meni pravkar namenjate lepe besede, vašo zgodbo, ki jo bom delila z bralkami.(smeh) Pustiva velike stvari ob strani, povejte mi, katere so drobne radosti, ki Ano osrečujejo?
Veliko jih je. In rada se jim prepustim. Jutranja kava, druženje s prijatelji, glasba, ples, čvekanje ob pivu po predstavi, sončni zahodi, čokolada. Rada poslušam zgodbe in hodim bosa po travi.

Vrnimo se v vašo zgodbo, skoraj dve desetletji nazaj. Ko ste bili majhni, vas je prevzela zbirka Baletni copatki, in začeli ste živeti zgodbo baletke …
Da, kot otrok sem zelo veliko brala in potem sem veliko sanjala. Zgodbe so me prevzemale in hitro sem postala junakinja različnih pravljic. Tako sem enkrat postala Veronika z baletnimi copatki. Samo da sem to zgodbo potem živela in sanjala sedem let.

Kakšna je vaša baletna dota?
Balet je bila težka šola. Ampak lepa. Postavila sem si nekakšne meje, česa sem sposobna za vse življenje. In postavila sem jih zelo visoko. Pri baletu je bilo veliko garanja, hude discipline in odrekanj, svoje psihofizične sposobnosti sem znala pripeljati do maksimuma. In čeprav danes ne delujem več na tak način, vem, da je to nekje v meni, vem, da sem sposobna presežkov. Hitro sem tudi videla, kaj so vzponi in padci, razočaranja. In kako se pobrati. Mislim, da mi ni zapustil niti ene slabe stvari. No, razen grdih prstov na nogah. (smeh)

Pri balerinah je vitkost precej v ospredju. Ste se morali za vitko postavo kdaj truditi, se odpovedovati? Ste se obremenjevali zaradi kakšnega kilograma več? Bili na dieti?
Da in še enkrat da. No, lahko bi tudi rekla, da tako kot nihajo moja razpoloženja, niha tudi moja teža. Bila sem debelušen dojenček. (smeh) Potem sem bila sicer par let suhica, skupaj z baletom pa so prišli tudi problemi s kilogrami, s katerimi se še vedno bojujem. In obremenjujem. Včasih se šalim, da sem že vse življenje na dietah. Nekako se ne morem disciplinirati in se normalno, zdravo prehranjevati.

Pa ste odkrili kakšno dieto, ki pri vas učinkuje?
Ne, če bi jo, bi se je držala kot klop. (smeh)

Kako pa se prehranjujete? Kje grešite?
Zdajle, na primer, je že pozna popoldanska ura, jaz pa še vedno nisem ničesar jedla, spila pa sem že štiri kave. In ko bom prišla zvečer utrujena iz gledališča, vem, da bom izpraznila pol hladilnika in iskala čokoladice po omarah. Moj vsakodnevni ritem je nekako skregan s pravili zdravega prehranjevanja oziroma nisem dovolj disciplinirana .Pa tudi razpoloženje vpliva. Če sem žalostna, me tolaži skleda sladoleda.

Kako pa skrbite za kondicijo? Koliko elastičnosti vam je od baleta še ostalo?
Za kondicijo skrbim premalo. Zdaj, ko sem končala akademijo in ne bom vsaj dvakrat na teden prisiljena v neki telesni napor, se mi pa sploh slabo piše. Morem priznati da mi razne vadbe ne dišijo preveč. Razen plesa, no, sprejemljiva sta še pilates in joga. Mami me večkrat sili, da greva na sprehod v naravo, najprej se z vsemi štirimi upiram, na koncu pa vsakič znova ugotovim, da sem zelo uživala. Raztegljivost pa je po moje bolj kot od let odvisna od tega, koliko se temu posvečaš. Samo poglejte Madonno.

Lahko daste nogo za vrat?
Ne, noge ne spravim za vrat, nikoli je nisem. Še vedno pa naredim špago, potem ko se dobro segrejem.

Spremljate modo, poznate recimo letošnje modne smernice za jesen/zimo?
Predvsem rada brskam po ženskih in modnih revijah, ker je to zame eden od načinov sprostitve. Modnim smernicam malo sledim, na koncu pa izberem samo tisto, kar mi ustreza. Ne pade mi na pamet, da bi nosila stvari, ki mi niso všeč ali mi ne pristajajo, samo zato ker so modne. Kara letos že ne bom nosila, tako kot lani nisem hlač na korenček.


Majhna Ana je imela rada lakaste čeveljčke, roza oblekice … kaj pa Ana najraje obleče danes? V kakšnih oblačilih se najbolje počutite?
Svojega sloga še nisem našla. Zato me mami velikokrat heca, naj si ne kupujem predragih oblačil, ker jih čez en mesec tako ali tako ne bom želela več nositi. Oblačenje je pri meni zelo odvisno od razpoloženja. Včasih se počutim seksi v oprijetih kavbojkah z globokim dekoltejem, včasih pa v širokih, raztegnjenih hlačah in preveliki srajci. Tudi doma sem včasih rada v seksi spalni srajci, včasih pa v raztegnjenem očijevem puloverju. Rada imam večerne obleke. In obvezno visoke pete.

Katere so ‘vaše’ barve?
Ne barve, barva (smeh). Črna! Če bi lahko, bi bila vsak dan vsepovsod oblečena v črno. Različni materiali, tkanine, modeli … samo da je črno.

Kaj na sebi radi poudarite, morda prikrijete?
Predvsem veliko prikrivam.(smeh) Šalim se. Nobena skrivnost ni, da imam široke boke in premočne noge. Zato pazim, kakšne hlače izbiram,da ne bi tega še dodatno poudarjala. Rada si poudarim oči, če sem posebej dobro razpoložena, pa še usta in malo globlji dekolte. Pa obvezno piko na licu, če mi jo puder slučajno prekrije.

Kakšna nakupovalka ste? Nakupujete impulzivno, premišljeno …?
Nemogoča sem. Nakupujem takrat, ko sem zaradi česa nezadovoljna, potem pa se konec meseca sprašujem, kam je šel denar.(smeh)

Se je že kdaj zgodilo, da si se v kakšnem oblačilu za predstavo tako dobro počutili, da bi najraje v njem odšli domov, čeprav je iz kakšnega čisto drugega časa?
Da, že večkrat sem se zaljubila v kostume. Mogoče tudi zato, ker s sabo nosijo neko zgodbo. Pred leti sem se zaljubila v zelo razkošno obleko, ki sem jo nosila, z zelo ozkim korzetom in širokim krilom v več plasteh. V gledališču sem ‘težila’ toliko časa, da so mi jo na koncu posodili za maškarado. Mislim da videze, ki jih imam v predstavah, pogosto prenesem v zasebno življenje. Lani sem se recimo ob ustvarjanju diplomske predstave tako zaljubila v bulerje, da sem v njih hodila še pol leta.

Velik del otroštva ste preživeli v kranjskem gledališču, a vas baje ni toliko prevzelo dogajanje na odru, bolj so vas zanimale garderobe, stilisti in maskirnica. Zelo ste uživali, če so vas namazali in preobleki. Imate to radi še danes?
Obožujem, če se nekdo drug ukvarja z mano. Me spreminja in mi ustvarja novo podobo. Ljudje, ki to obvladajo. Sama se zelo nerada mažem, v gledališču pa žal nimamo maskerja.

Kakšno je vaše vsakodnevno ličenje?
Spet odvisno od razpoloženja. Včasih bolj nežno, samo puder in maskara, včasih bolj močno, takrat s črno ali rjavo poudarim predvsem oči, včasih pa sem videti popolnoma neurejeno. Ne ločujem dnevnega in večernega ličenja. Včasih sem čez dan bolj naličena kot zvečer. Zakaj pa ne, če mi tako ustreza. (smeh)


Punčke opazujejo mame v kopalnici. Ste prevzeli kakšno lepotno navado po mami, upoštevate njene nasvete?
Nasvete dobivam, upoštevam pa jih – kakor kdaj (smeh) Mami mi je vedno govorila, da si moram, ne glede na to, kako zelo sem utrujena ali ob kateri uri pridem domov, vedno pred spanjem očistiti obraz. Joj, kaj je s temi zapovedmi, da jih tako rada kršim?

Vas torej poštar lahko kdaj zjutraj preseneti, ko imate še razmazano maskaro?
Pa me res lahko. (smeh)

Kakšen tip kože imate? Ste že ugotovili, kakšne kreme vam najbolj odgovarjajo?
Imam precej suho kožo, ki je zaradi velikih količin pudra včasih videti utrujena in zapacana. Hvala bogu pa sem odkrila kozmetično znamko, ki mi ustreza, in to je Nuxe.

Kako se razvajate? Savna, masaža …?
Rada se razvajam. Z masažo, v savni, s potovanji. Rada lenarim, spim, prebiram revije, gledam trapaste nadaljevanke in jem v postelji. (smeh)


Spoznali ste tudi, kako je, če nisi zdrav. V srednji šoli so vam odkrili maligni melanom na ščitnici, operirali so vas … Je bilo zelo težko? So vas prevevali občutki strahu ali ste verjeli, da se bo vse dobro izteklo?
Pravzaprav nikoli nisem pomislila, da bi šlo lahko kaj narobe. No, tik pred operacijo me je zvil strah, drugače pa sem bila zelo optimistična. Najbolj me je jezilo, da bom zamudila počitnice. Tipična srednješolka pač.

Kakšne napotke ste dobili ob odhodu iz bolnišnice?
Nobenih navodil, nobenih napotkov. Z zdravili živim čisto normalno življenje.

O čem ste zaradi te izkušnje najbolj spremenili svoje mišljenje, ravnanje …?
Enkrat sem nekje prebrala, da kar je kajenje za pljuča, to je zamera za dušo. In verjamem, da je to res. Pa ne samo zamera, tudi stres, vse negativne misli, zadeve, ki jih pustiš nerešene, vse to se nekje nalaga in telo se temu enkrat upre. Zdelo se mi je, da je bolezen poziv, da bo treba nekaj spremeniti. Zdaj sem veliko bolj sproščena, znam si vzeti čas zase in uživati, začela sem se soočati s stvarmi, ki sem jih prej potlačila. Močnejša sem.

Na kaj pomislite zjutraj, ko se zbudite?
Samo še deset minut … (smeh) Res nisem jutranji človek in najbolj zoprn del dneva je zame vstajanje. Ko si uro že petkrat prestavim še za pet minut, se končno prepričam, da vstanem, spijem kavo … Potem še vedno potrebujem vsaj dve uri, da pridem k sebi.

Samo še deset minut … bi tudi mi radi rekli in se še pogovarjali z Ano. Z njo se pogovarjaš kot z dolgoletno prijateljico, čeprav jo srečaš šele prvič. Svoje življenje položi na dlan in ničesar ne skriva. Kdaj drugič nadaljujemo. Gotovo še kdaj.

vir: Lepa in zdrava


Zadnje novičke

Prejšnji članekAngelina Jolie: Tisti, ki zlorabljajo otroke, morajo umreti
Naslednji članekFOTO: Najbolj vroče slavne mame