Bežeči čas

Čustveno zgodbo o tem, kako  hitro beži čas in kako nepredvidljivo je življenje, nam je poslala ena naših bralk. Hvala ji za to čudovito zgodbo!

Učiteljica je stala pred tablo in govorila. Najprej je sploh nisem poslušala, nato pa sem zaslišala Lukovo ime in nazaj vklopila svoja ušesa, ter začela poslušati, saj se mi je zdelo čudno, da ga ni.

Ko sem zaslišala, kaj je učiteljica rekla, sem nehala dihati. Pogledala sem levo. Nato še desno.

Zagledala sem polno presenečenih, bledih obrazov, ki so brezizrazno strmeli v učiteljico.

Pogled sem spet uperila v učiteljico in pred očmi se mi je začelo vrteti. Barve so se med seboj premešale in skočila sem pokonci, ter tekla naravnost do stranišča ter izbruhala svoj zajtrk v školjko.

Dokler ni zazvonil zvonec, sem sedela na stranišču in z praznino v očeh strmela v strop. Malo po zvonjenju sem pred vrati zagledala rjave čevlje.

»Sena?« sem zaslišala glas, ki se je tresel.

Zajokala sem in odklenila vrata. Laura je stopila naprej in me močno objela.

»Saj bo…« je rekla in se poskušala nasmehniti, a ji ni uspelo.

»Kako je lahko to storil?« sem vprašala in po mojih licih so spet začele teči debele solze.

»Ne vem,« je rekla in jokali sva, dokler po naju ni prišla nadzorna profesorica in poklicala najine starše.

Ko sem prišla domov, sem zbežala v sobo, se zaklenila in prejokala naslednje dve uri. Nisem mogla verjeti, da je Luka naredil samomor.

Ni ga mogel narediti! Še včeraj sva skupaj sedela na klopci ob reki in…

O moj bog! Včeraj je rekel, v čem je smisel življenja. Rekel je, da bi v tem trenutku najraje umrl.

Kako sem neumna! Zasmejala sem se.

Najprej sem bila začudena, da se ne smeji in zato sem se nehala smejati. Nato sem se naslonila na njega in objel me je.

Preden sva se poslovila, me je močno objel, poljubil, močno poljubil, in rekel, da naj živim svoje življenje na polno. Tudi ko bodo tisti, ki jih imam rada, umrli.

Takrat sem z zmedenimi mislimi odšla domov in razmišljala, kaj mu bom jutri rekla. Takrat še nisem vedela, da za njega ne bo obstajal jutri.

Ko sem pomislila na njega, na njegove prelepe oči, sem začela še bolj jokati.

Začela sem kričati in knjige metati s polic.

Nehala sem šele, ko je v sobo prišla mama in me umirila.

Dala mi je uspavalne tablete in zaspala sem ter spala do enajstih. Ko sem opazila, koliko je ura, me je skoraj zadela kap, saj sem se ustrašila, da bom zamudila.

Potem sem se spomnila, kaj se je včeraj zgodilo, sem se spet začela jokati.

»Mami!« sem zakričala in začela kričati v blazino.

Ko je prišla v mojo sobo, me je zagledala, kako sem vsa rdeča v obraz, kričala v blazino.

»Sena!« je zavpila in pohitela k meni. Objela me je in zjokala sem se ji na rami.

Premočila sem njeno najljubšo majico, a ni bila jezna.

Za zajtrk mi je spekla palačinke, čeprav jih nikoli ne speče. Odšla je v trgovino po jagodni sok in smetano, katero sem cel dan jedla.

Večino dneva sem preživela pred televizijo, pod odejo, z smetano v desni roki in robčki v levi. Po televiziji sem gledala drame in jokala. Jokala za Lukom, jokala za punce, ki so izgubile svoje fante.

»Sena, kosilo…« je rekla mama okoli ene ure.

Odkimala sem in si nos obrisala v robček.

»Srček, nekaj moraš pojesti,« je rekla in do mene prinesla krožnik z testeninami.

Počasi sem vzela v roke pribor in pojedla polovico krožnika. Nato sem ga odložila na mizo in zaspala.

Zbudila sem se in pogledala naokoli. V kuhinji sem zaslišala tihe glasove mame, ki se je pogovarjala z očetom.

Napela sem ušesa in poslušala.

»Kaj naj narediva? Sploh me ni poslušala… Pojedla je samo pol krožnika…« sem zaslišala mamo.

»Mislim, da bi ji koristile počitnice,« je rekel oče.

Pretvarjala sem se, kakor da sem se ravnokar zbudila in zelo naglas poklicala mamo.

»Sena, odšla boš k tetki na podeželje,« je rekla veselo in sedla na sedežno poleg mene.

»Mami, nočem… Sploh v tem času bom potrebovala podporo Laure, ki pa z mano ne bo šla,« sem rekla tiho in pogledala skozi okno.

Rekla je še nekaj, a je nisem več poslušala. Vstala sem in odšla v sobo. S sabo sem nesla tetrapak jagodnega soka.

Tik preden sem zaspala, sem pomislila na Luka in zaspala sem v solzah.

Ko sem se zjutraj zbudila, sem si najprej zaželela, da se ne bi zbudila in mi ne bi bilo potrebno preživeti še en dan žalovanja.

»Sena, danes je pogreb,« je rekla mama ko je prišla v mojo sobo.

»Ne morem,« sem rekla in se prevrnila na bok.

»Sena, Luka bi želel da si tam,« je rekla in tokrat nisem planila v jok.

Pokimala sem in se spravila iz postelje. Iz omare sem vzela črno obleko iz valete, se oblekla, obula in vzela svojo torbico.

Ne spomnim se poti do cerkve, natančno pa se spomnim pogreba. Krste. Rož. Sveč.

Nisem mogla jokati. Vse solze sem že porabila.

Brezizrazno sem gledala, kako se je krsta premikala. Sploh nisem videla ljudi, ki so jo nosili. Zame je bila samo krsta, ki jo je nevidna sila vlekla v grob.

Nikoli ne bom pozabila pogleda, ki mi ga je namenila Lukova mati. Kakor da sem ga jaz ubila.
 

* * * 

Minilo je pol leta in hodila sem proti pokopališču. V rokah sem nosila rdeče vrtnice in ga iskala s pogledom. Ko sem ga zagledala, vsega v solzah, kako je čepel on Lukovem grobu.

»Lovro,« sem rekla in stopila proti njemu.

Pogledal me je in ponudila sem mu robček. Rože sem položila na grob in objela Lovra.

»Sena, pogrešam ga,« je rekel in smrknil.

»Vem, jaz tudi,« sem rekla, se odmaknila in ga pogledala v oči, ki so me tako spominjale na Luka.

»Kako se kaj držiš?« je vprašal in me pogledal.

»Gre, a ne gre. To nima nikakršnega smisla, ne?« sem rekla in se živčno zasmejala.

»Sena,« je zamrmral in se mi začel približevati. Poljubil me je, kakor me je poljubil Luka, ko sem ga nazadnje zagledala.

Ko se je odmaknil, sem začela jokati.

»Se poljubljam tako slabo?« je vprašal in me pogledal.

»Ne, ni to,« sem rekla in si nos obrisala v rokav. »Zadnjič, ko sem videla Luka, me je tako poljubil.«

»Oprosti,« je rekel in mi obrnil hrbet.

Prijela sem ga za roko, ga obrnila in se mu nasmehnila.
 

* * *

Snežilo je, a sem se vseeno odpravila do pokopališča in, kot vsak teden, prižgala svečko.

Spet sem ga zagledala, tokrat me je čakal. Tega sem se zavedala, ko se je nasmehnil, ko sem prišla.

»Lovro, kaj počneš tukaj?« sem vprašala in se nasmehnila.

»Čakam te,« je rekel in me objel, ko sem prišla.

»Lovro, ne. Poskusila sva pred enim letom, a ni uspelo. Zakaj bi poskusila še enkrat?« sem ga vprašala.

»Zakaj ne bi poskusila še enkrat?« je vprašal.

»Zato, ker me preveč spominjaš na Luka. Še vedno ga pogrešam,« sem rekla.

»Samo oči imava enake,« je rekel in se in se mi približal. Nisem se odmaknila in poljubil me je. Na istem mestu kot pred enim letom.
 

* * *

Z roko v roki sva hodila proti grobu in se ustavila pred tistim, na katerem je bilo napisano Lukovo ime.

Na tla sem položila rože in se nasmehnila. To je postal zdaj že običaj… Vsak mesec je dobil rože. Vedno druge barve.

Obrnila sem se proti njemu in ga poljubila.

»To je malce čudno, da se poljubljava ob bratovem grobu,« je rekel, ko sva se ločila. Zardela sem in vedela, sem da je to pravi čas, da mu povem.

»Noseča sem,« sem rekla in Lovro je najprej izbuljil oči. Nato se je nasmehnil, me dvignil in me zavrtel okoli svoje osi. Ko me je položil na tla, sem se počutila, kot da sem Luka izdala.

* * *

Tokrat smo se na pokopališče odpravili vsi. Vseh pet nas je korakalo proti grobu in v rokah sem držala rumene tulipane.

»Mami, zakaj smo tukaj?« je vprašala Lana in me pogledala.

»Srček,« sem rekla in jo dvignila. »Pred leti, ko je Luka odšel na počitnice, sem bila nekaj časa zelo žalostna, nato pa sva se z očkom odločila, da se ga bova vedno spominjala. Zato zdaj na dan, katerega je odšel na počitnice, vedno sem prinesemo rože.«

»Ali je odšel na Havaje?« je vprašala Lana in me vprašljivo gledala z svojimi velikimi očmi, ki jih je podedovala od Lovra.

»Ne vem. Ni nam povedal, kam gre,« sem rekla in se nasmehnila Lovru, ki me je zaljubljeno opazoval.

Dvignil je obrvi in odkimala sem- ne bom ji povedala, kam je res odšel.

Pokimal je in vzel Lano iz mojega naročja.

Ko smo prišli do groba so se Lana, Mark in Anže skregali, kdo bo položil rože na grob.

»Mami, zakaj te Luka ni vzel s sabo na Havaje?« je vprašal Anže in me pogledal.

»Ker sem bila zaljubljena v tvojega očeta,« sem rekla in ga pogledala.
 

* * * 

Jokala sem in tekla proti pokopališči. Sedla sem na tla, objela svoja kolena in jokala.

»Luka, zakaj si me zapustil? Kaj če bi zdaj živel? Bi živela skupaj?« sem vprašala premočen in zaraščen grob.

Jokala sem dokler nisem v jutru zaspala. Zbudila sem se in nekaj minut sem porabila, da sem si iz las izbrskala vse kamenčke in plevel.

Popravila sem si svoje sive lase in vstala. Obrisala sem sledi solz in še enkrat pogledala gorečo svečo, ki je počasi ugašala.
 

* * *

»Babica, bo dedek vedel, da smo mu prinesli svečke in rožice?« je vprašala Maja, ki je za roko držala Marka.

»Seveda bo vedel,« je rekla Lana in se mi nasmehnila.

Tokrat nas je na pokopališče veliko. Svoje že zelo sive lase sem imela spete v figo in prvič po Lukovemu pogrebu sem spret nosila črno.

Tokrat sem jokala. Jokala sem kot dež, saj sem tokrat obiskala človeka, ki je bil v mojem otroštvu najboljši prijatelj in človeka, ki sem ga ljubila z vsem srcem.

Anže mi je ponudil robček in z veseljem sem ga sprejela.

Obrisala sem si nos in nato sem pogledala okoli sebe in zagledala ljudi, ki sem jih imela rada, ki so imeli radi mene.

To je bilo prvič, da Luka nisem obsojala v mislih, tako kot vedno, da je naredil, kaj je naredil.