Film govori o nastajanju zadnjega albuma, The hardest thing, od obetavnega začetka do tragičnega konca.

Boštjan je za revijo Story priznal, da Tošeta pred njegovo smrtjo ni poznal, saj se je ravno v času njegovega razcveta mudil v Afganistanu in Indiji, kjer je snemal razne vojne dokumentarne filme. O tem, kakšen človek je bil in kakšno izjemno glasbo je pisal, je izvedel šele po njegovi smrti. Ker ga je kot človek začel zanimati, si je zbral gradivo ter se posvetil nastajanju dokumentarnega filma.

Osnova za nastanek filma je bila kaseta s posnetkom iz Jamajke, ki ga je izmed vsega materiala najbolj pritegnila. Priznal je, da je bilo snemanje izredno naporno, saj bi za nastanek takšnega filma potrebovali vsaj leto in pol, oni pa so s projektom zaključili v dobrem pol leta.

Na vprašanje, ali to pomeni, da je film slabše kakovosti, je odgovoril, da ne, da to samo pomeni, da so med projektom spali pač samo po štiri ure na noč in da je film točno tak, kot si ga je zamislil.

O ekipi je povedal, da je bila naravnost čudovita in ves čas v oporo. Priznal je tudi, da je bil na začetku kar v skrbeh, ker je bil vajen individualnih projektov, vendar mu ob taki ekipi res ni bilo težko.

Snemanja so potekala v Dubrovniku, Kruševem, Skopju, v filmu pa »odigrajo« svoje vloge tudi Tošetovi bližnji sodelavci, svetovni glasbeni producent Andy Wright, menedžerka Ljiljana Petrović ter drugi.

Za konec je povedal, da že pripravlja material za naslednji dokumentarec, ki se bo posredno dotikal vojne, in pravi, da je nanj imel velik vpliv tudi Toše.

Filma The hardest thing ne bi priporočili samo največjim oboževalcem Tošeta Tudorja Proeskega, temveč tudi drugim, ki njegove glasbe niso poznali ali je sploh niso poslušali, saj film temelji na smislih življenja ter moralah, ki so spremljale Tošetovo še kako prekratko življenje. Je film, ki ti da misliti.


Zadnje novičke

Prejšnji članekZ otrokoma na turnejo
Naslednji članekV družini Stefani-Rossdale sije sonce