PO petih neprespanih nočeh se odločim: pozabi Gorazda in ponovno zaljubiti Jakoba. Vendar je to težje storiti, kot reči. Kako naj se spet zaljubim v nekoga? Nimam pojma! In jaz znam biti muhasta, to poznam iz otroštva. Prav tako pa mi ni v pomoč moja trma in vztrajnost – misli vztrajno težijo h Gorazdu. In spet guglam in sem na internetnih tečajih, forumih…
Mama opazi mojo odtujenost in stalno postavlja nadležna vprašanja. Pravi, da sem shujšala, zato me sili k hrani, ker nočem prihajati jest v kuhinjo mi nosi hrano v sobo, kar je čudno, saj je bila včasih zelo stroga glede hrane v sobi. Očitno jo zelo skrbi. Stalo želi, da grem ven in se dobim s prijatelji, vendar za to preprosto nimam časa, saj se moram ponovno zljubiti in to je presneto težka naloga! Poleg tega sem ugotovila, da sem bila tako zaposlena z Jakobom, da sem se že zdavnaj oddaljila od prijateljev. Gorazd ni več moj prijatelj, po vsem tistem kar se je zgodilo je to čisto razumljivo in ko bo za to izvedela Katarina, tudi ona ne bo več.
Štirinajst din preživim za računalnikom, še naprej si dopisujem z Jakobom, kakor, da se nič ni zgodilo. Potem me povabi na zmenek, pravi naj se uredim, da bova šla nekam na večerjo. To me zelo preseneti. Vedno je bil tak prefinjen fant, vendar še nikoli nisva šla na večerjo, za katero bi se morala urediti. Kaj ima za bregom? Želim se pogovoriti s kakšno prijateljico, vendar jih nimam (imam jih zelo malo, nekatere so na morju, Katarine pa si ne upam poklicati, sploh pa ona vse pove bratu in ne želim prizadeti Gorazda).
In sem spet sama z Googlom. V bistvu je računalnik krasen prijatelj. Z Googlovo pomočjo si uredim lase, dam nase makeup, izberem obleko ter se tudi psihično pripravim na zmenek. Gorazda sem na srečo prebolela, spet sem se začela zaljubljati v Jakoba in ne čutim občutka krivde, saj se nisem poljubila z Gorazdom.
Jakob kot vedno pride točno in me z avtomobilom odpelje v restavracijo, ki je res bleščeča – kot v filmu. Z avtomobilom se zapeljeva do vrat, tam njegov avtomobil prevzame uslužbenec midva pa izstopiva. Jakob mi seveda kot pravi gentelman pomaga. Do vhoda vodi rdeča preproga. Notranjosti restavracije pa se ne da opisati. Vse je tako bleščeče, lestenci na stropu so kot iz diamantov in na vsaki mizi je bleščeč bel prt, na njem pa dekoracija i rož, ki je gotovo stala vsaj 300 evrov. Usedeva se (Jakob mi pri tem spet pomaga) in naroči penino.
»Jakob kaj se dogaja,« z zanimanjem vprašam in se ne počutim niti malo kriva za tisto z Gorazdom.
Jakob se le nasmehne in mi nalije penino.
»Jakob, saj tega ne smem piti!«
On pa se nasmehne: »Seveda lahko! Si Pa res raztresena! Vse najboljše! Kako je zdaj, ko si odrasla?«
Kako sem lahko pozabila na moj rojstni dan? Ne počutim se odrasle, zdaj me spet obide dvom, obžalovanje in strah. Kaj bo rekel, če izve? Pa tako se trudi, jaz pa mu tako vračam vse! V tem trenutku se zavem, da biti odrasel ne prinese prednosti ampak k večjemu slabosti in skrbeti! Komu je mar, če sem lahko sedaj pokonci do kadar želim? Komu je mar, če lahko zdaj pijem alkohol in delam vse neumnosti? Saj jih nočem! Tisa zabava me je izučila! Ni mi mar, da zdaj lahko volim, vozim avto… Mar pa mi je, da sem še vedno zmedena, raztresena in da se globoko v sebi tresem in me je v resnici strah odrasti, strah me je mojih odločitev, ki me lahko pokopljejo. Gotovo so me pri tej zadevi z Gorazdom že, saj od takrat, ko je odšel, sploh ne čutim dela sebe, sploh pa se spet počutim kot prevarantka. Želim le, da me nekdo objame in da mi reče, da bo vse v redu, da mi nekdo pove magično formulo, da se bom otresla težav.
Vendar vsega tega nikoli ne bo in to me zadene v trenutku v vsem tem blišču. Ozrem se okoli in ugotovim, da se večino odraslih tu pretvarja. Ta, da so mu ostrige všeč; ta, da ima veliko denarja; ta, da nima moža; ta, da ima tega rada. Spoznam, da je življenje teh ljudi velika laž in pretvarjanje. V meni pa se zbudi pozitivna plat, ki se že dolgo in: »Ne morejo biti vsi odrasli taki lažnivci, gotovo so nekje tudi taki, ki uživajo življenje v vsej polnosti in taka želim biti tudi jaz.« Takrat se odločim: nič več pretvarjanja! Ne bom se skušala ponovno zaljubiti v Jakoba. Vendar, ko ga pogledam. Oči mu tako žarijo! Tako vesel je, da me spet vidi! Jaz ne želim moriti! Ne želim, da bi prestajal to, kar prestajam jaz. Ne želim, da trpim. Spet sem zbegana, razcepljena med svetlo in temno platjo sebe, vendar obe plati stremijo k dobremu. Katero dobro naj izberem? Dobro zase ali za druge? Nisem egoist, se pravi dobro za druge. Ostala bom z Jakobom.
Ostanek večerje je znosen, dobro prikrivam svoja čustva in z Jakobom se smejeva kot včasih. Mislim, da sem se prav odločila. Saj sem z njim srečna. Po koncu večerje je treba plačati. Ponudim se, da plačam vsaj pol, vendar zavrne in pove, da je dobil dobro plačano službo in bi z njo že lahko preživljal družino. Je bil to kakšen namig? Postanem oprezna, saj vem, da ima prijatelje, ki se zelo hitro poročajo, vendar v to nisem prepričana. Ali res želim biti z Jakobom za vse življenje?
Potem se zgodi. To, česar sem se najbolj bala! Pod zvezdami greva objeta v park. Vse je tiho, on poklekne na eno koleno, privleče prstan in preprosto reče: »Boš moja za vedno? Ti si bila zame vedno edina med tisočimi.«
Jaz sem zmedena. Ne vem, kaj reči. Zdaj je čas, da ga pustim. Ne, ne morem danes, ko se je tako potrudil, kakšen drug dan. Kdaj, če bo šlo tako hitro naprej, bova kmalu pred oltarjem in pustiti ga tam, bi bilo še huje!
Moj odgovor je zmeden, izmikam se: »Jakob, presenetim si me! Seveda te ljubim in vse to, vendar je tu ena majhna težavica. Khm…. Jaz, jaz se bojim biti vezana.«
»Nič, hudega, saj se ne bova že jutri poročila. To je le predporočno prstan. Obljuba,da se boš poročila z mano. O vsem se lahko še dolgo pogovarjava in te pripraviva na to.«
Pa smo tam, kjer ni muh! Kaj naj?
»Oh, ne vem, naj premislim, ti sporočim.«
Po tem preprosto zbežim. Za spremembo vem, kako sem prišla domov. Vso pot sem prehodila in se vrnila ob desetih zjutraj. Mama ni bila huda. Zakaj naj bib bila – končno sem bila zunaj, plus bila sem polnoletna. Mrzel nočni zrak mi je zbistril zrak. Poleg tega sem srečala in videla različne ljudi, ki so mi pomagali razmišljati o smislu življenja.
