Ena izmed tisočih 6.del

Tak je torej ta svet? Lažniv, pokvarjen. To seveda ugotoviš, ko odrasteš. Seveda sem vedela, da veliko ljudi goljufa v poslih, vedela sem, da niso vsi politiki svetniki, vedela sem za ločitve, vedela sem za skoke čez plot, vedela sem celo, da srce krvavi po prevari še dolgo za tem, ko jo ti že pozabiš. Vendar nisem vedela, da se lahko nekaj tako čistega in dobrega kot je bila moja in Juretova ljubezen, tako spremeni. Da se lahko spremeni v nekaj najslabšega na svetu. Da se lahko spremeni v egoizem, sebičnost; v tragedijo, v kateri niso pomembna čustva soigralca, pomembna je le lastna zadovoljitev in za njo bi dal vse. Kako je lahko nekaj tako svetega postalo nekaj tako temnega, nekaj tako zlorabljenega?

Očitno je res težko odrasti in sprejeti spoznanje, da ni nič tako, kot je bilo. Težko se je sprijazniti z vso svinjarijo tega sveta. Težko je zaceliti rano, ki je zastrupljena z njo. Kaj pa če čez rano steče preveč krvi in del tebe umre? Ali, če cel umreš? Za to ni navodil nikjer, noben Google mi ne more pomagati.

Celo popoldne poslušam ves najdepresivnejše muske, kar se jih da najti od Avril Lavigne, do Celine Dione, vmes pa še We Are Never Ever Getting Back Together in druge za spodbudo. Vendar se karkoli zdi nemogoče. Preveč krvi je odteklo skozi rane, skozi rane spoznanja, spoznanja, da me Jakob ne ljubi; da me Gorazd ne ljubi; da nimam prijateljev h katerim bi šla jokat; da je ta svet preprosto pokvarjen.

Preveč spoznanj, preveč žalosti, jaz pa nisem močna kot ostali ljudje na svetu. Vzgajana sem bila za dobro in očitno me vsako zlo rani, me želi ubiti. Prenežna sem za ta svet, v katerem se moraš boriti in ubijati za svoj plen. Za svet v katerem moraš goljufati. Za svet, v katerem moraš stalno bežati pred plenilci. Za svet, v katerem moraš skrivati svoje srce, da ti ga kdo ne ukrade in raztrga na koščke.

Ležim čez vso posteljo in razmišljam kako naprej. Ne vidim izhoda. Usedem se in gledam v gozd, ki počasi postaja teman. Iz oči mi prav počasi kapljajo solze. Ena za drugo, kot neizrečene besede. Kot prikrita dejanja, kot vse laži. In vsa žalost se vali name kot velika skala, ki me bo pokopala, ki me bo zdrobila, zmečkala, izbrisala iz tega sveta.

Ne zdržim več v sobi odidem na sprehod. V torbico spakiram denarnico, telefon, list papirja in pisalo. Grem na moj najljubši kraj, kraj kjer sva se pogovarjali s Katarino. Postavim se na rob prepada in gledam čisto deročo reko pod mano. Bi se lahko očistila packarij sveta v njej? Ali bi jo zamazala z mojo prisotnostjo? Ne vem, treba bo poskusiti in tvegati. Pomaknem se še za centimeter naprej, gledam, in…….. nimam moči! Stopim nazaj. Očitno moram prej še nekaj spiti za pogum. Odidem v trgovino. Kupim steklenico vodke, pri blagajni se tresem. Želim, da bi me kdo videl, rekel, da mi tega ni treba narediti, vendar se vsi obnašajo, kot da me ni. Ko grem proti izhodu, se vame zaleti fant z vozičkom. Steklenica mi pade iz rok, skoraj bi padla na majhnega otroka. Fant se smeji in odide mimo, mama pa se obrne in začne dreti: »Pa kaj si zmešana? O moj bog, skoraj bi jo ubila! O moj bog, kakšna predrznost! Kaj drugega bi pa lahko pričakovala od nekoga, ki ni trezen! Pridi ljubica, to ni varno!«

Meni je zdaj res zadosti, vsem ljudem je vseeno zame, še žalijo me. Hladno rečem: »Hvala gospa, vi ste me ubili; upam, da boste Vi in vaša hči uživali v tem pokvarjenem svetu,« obrnem se in odidem po novo steklenico.

Dve uri kasneje sedim na jasi pod drevesom in se sprašujem, če bodo ljudje, ki bodo čez nekaj let šli tu mimo, vedeli, kaj se je tu zgodilo. Zdaj pišem poslovilno pismo. Kaj naj napišem? Nimam pojma, ne želim zveneti zmedeno, kot so moje misli. Vem le to, da želim povedati: ne zapletaj se z umazanim delom sveta, ker tega ne boš prenesel, če si predober in verjameš v ljudi. Vendar verjamem, da mora biti del sveta tudi dobre, v to vedno vejami, za to se vedno bori. Ne želim, da omagaš tako sramotno kot jaz, vendar nimam moči za kaj drugega.

Preveč moči in krvi je že odteklo ob mojem varanju, ob njegovem varanju, ob moji ljubezni do Gorazda, ob njegovem varanju, ob pokvarjenem in egoističnem dekletu. Dobila sem preveč udarce in ne morem se dvigniti. Sploh me ne zanima zakaj sem jih dobila, saj me ne zanima nič drugega, razen kako končati to bolečino, to odtekanje krvi.

Vendar se zdi, da tudi za to nimam dovolj moči. Gledam koncu v obraz, vendar ne morem. Oklevam, želim, da bi me kdo rešil, vendar vem, da me ne bo nihče. V tem svetu sem srečala le tujce, ki me črtijo. Prosim te, da si ti najdeš prijatelje, ki ti bojo v najtežjih trenutkih podali roko, te ujeli, ko boš padal.

Tu naredim piko, pošljem še SMS Jakobu: »Edina med tisočimi! Drugič povej pravilno: Ena izmed tisočih. Brez skrbi, še vedno bom ena izmed tisočih, vendar ne tvojih ampak tistih ki so preprosto odnehale.« Pritisnem Pošlji in začnem piti vodko. Nekaj za pogum res potrebuje in ker se je Google izkazal za neuporabnega je to zdaj moj nadomestek – alkohol. Vsaj ne bom toliko čutila, imela bom več poguma.

Po petem kozarcu ležem na tla, saj ne morem nit hoditi. Počakala bom le toliko, da pijanost nekoliko mine. Očitno zaspim, ko se prebudim sonce zahaja in to izgleda zelo romantično za pobeg iz tega sveta.

Opotekajoče stopim do roba pečine, še centimeter, še centimeter. Gledam navzdol, nato se obrnem in gledam za sabo. Kot da želim nekoga, ki bi me rešil. Nikogar ne bo, se prepričujem. Zberem pogum, zajamem sapo. Slišim svoje srce razbijati. Naj skočim ali samo stopim naprej? Kaj bo manj strašno?

Stopim naprej in začnem padati.