Evino spoznanje 1. del

Velike dežne kaplje so spirale sivino z Londonskih ulic. Turobno vreme je bolj spominjalo na aprilsko muhavost, kot na sredino maja. Ves maj je bil turoben in hladen. Londončani, čeprav navajeni, so bili že pošteno siti dežja in hladne sivine. Marsikateri med njimi, se je to jutro zahvalil, da je bila nedelja, dan, ko so lahko ostali v zavetju svojih toplih stanovanj. Eva ni opazila turobnega vremena. Ni slišala bobnenja dežnih kapelj po oknu. Sedela je za kuhinjsko mizo, s skodelico nedotaknjene kave pred seboj in gledala v svojega zaročenca Johna. »Kaj sem naredila?« je tiho in nejeverno vprašala.

»Ne delaj se nevedno! Ali gluho!« je zasikal John.

»Nič se ne delam,« je mirno začela, »samo ne morem verjeti, da si mene obtožil za nekaj tako neverjetnega.« Zmajala je z glavo. Resnično ni mogla dojeti njegovih besed.

»Zakaj neverjetnega? Gospod Larson me je zjutraj klical in povedal, da je izvedel, da nimam svojih delavcev, temveč jih najamem za vsak projekt posebej. Taka ureditev njemu ni všeč, saj ne zaupa, da bom najel kvalitetno ekipo. A to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da je nekako izvedel za naš način poslovanja in našo poslovno skrivnost,« se je jezil John. Sprehajal se je po kuhinji gor in dol in si nekajkrat šel s prsti skozi lase. Eva ga še nikoli ni videla tako živčnega.

»In ti si, meni nič, tebi nič, okrivil mene?« ga je umirjeno vprašala. Ni mogla verjeti, da je njo obtožil za izdajstvo. Ves čas je mislila, da se jezi zaradi situacije same.

»Klical sem Lindo in se pozanimal, ali ona kaj ve o vsej stvari,« je navrgel mimogrede in jo obtožujoče gledal.
»O vsej zadevi si se najprej pomenil z Lindo?« je vprašala in vešče skrila jezo, ki je začela naraščati v njej.

»Seveda. Linda je nekako soustanoviteljica mojega podjetja. Je moja dobra prijateljica. Zaupam ji,« ji je ogorčeno razložil in se čudil, da je sploh vprašala tako neumno vprašanje. Hitro se je zbral in nadaljeval. »Linda mi je povedala, da si se ti včeraj popoldne skoraj pol ure pogovarjala z gospodom Larsonom. Morala si mu nekaj omeniti.«

»Ja, res sem se pogovarjala z gospodom Larsonom, a lahko si prepričan, da mu ničesar nisem omenila o našem poslovanju,« je rekla in poudarila besedico našem. Od prvega dne, ko se je zaposlila v Johnovem podjetju, je čutila pripadnost in zvestobo podjetju. Zdaj, ko sta bila le korak stran od poroke pa je imela podjetje že za svojo osebno lastnino. Le zakaj bi ga ogrožala?

»Ta posel nam veliko pomeni. Kaj veliko, ogromno! Le kako si lahko bila tako lahkomiselna?« je besnel naprej. Preslišal je njen odgovor.

»Ničesar mu nisem povedala! Nobene skrivnosti mu nisem izdala! Ali ti mene sploh poslušaš?« je prvič vzkipela tudi sama.

»Edina si, ki bi lahko izdala kaj takega. Edina si, ki si govorila z njim,« jo je prebadal z jezno, razočaranim pogledom.
»Edina, poleg tebe in Linde,« mu je nevljudno zabrusila nazaj.
»Jaz mu že nisem ničesar povedal! Menda vem, kaj govorim! In le zakaj, bi mu Linda kar koli govorila?« jo je nejeverno prestrelil s pogledom.

»Aha. Zase veš, kaj si govoril in kaj ne. Mar jaz zase ne vem, kaj govorim? In tvoja draga tajnica Linda ima kar nekaj vzrokov, da uniči tvoje podjetje ali vsaj najino zvezo!« je siknila in se naslonila nazaj na naslonjalo stola. Roki je prekrižala na prsih in ga jezno gledala. Nobene milosti mu ni bila pripravljena pokazati. Razdražil jo je. Tako igro zna igrati tudi ona. Predvsem pa nikoli ni bila ponižno žrtveno jagnje. Ne bo nebogljeno sedela in poslušala neupravičene obtožbe in laži. Bila je odlična in neomajna pravnica. Zaradi tega jo je pred slabimi tremi leti zaposlil. Zdaj bo sam izkusil njen ostri jezik na svoji koži.