Evino spoznanje 19. del

»Moti me ves ta vrvež. Vsi nekaj hočejo od mene. Delajo cirkus. Najini mami sta se združili. Veš kakšen program sta pripravili? In poročna obleka. Ne bom prelepa nevesta, kičasta nevesta bom. Rokov brat je za jutri organiziral mojo selitev v Rokovo stanovanje. Z Rokom sva sicer ugovarjala, da se še nisva odločila, kje bova živela, saj je tudi Roku bolj všeč moje stanovanje. Že res, da bi ga bilo treba malo preurediti, a to so malenkosti,« je potožila Eva. »Ljubim Roka in rada bi se poročila z njim, a trenutno bi najraje zbežala nekam stran. Stran od vseh. Rok me je opozoril na njegovo družino. Mislila sem, da pretirava. Tudi moja starša sta se nalezla njihovega načina razmišljanja,« je žalostno dodala.

»Mogoče si samo malo preveč občutljiva. Ko bosta enkrat poročena, bosta imela mir. Potrpi, poroka je čez deset dni,« jo je Tina hotela potolažiti. »Kaj, ko bi odšli in si ogledali poročne obleke. Mogoče boš našla tisto pravo, v kateri boš po tvojem mnenju prelepa nevesta. Saj ti ni treba v vsem ubogati vajini družini,« je predlagala.

Eva ji je prikimala. Tina je vstala in na noge potegnila tudi Evo. Z obešalnika je vzela njeno jakno in ji jo podala. Na hitro je smuknila v svojo pisarno in Simoni zaklicala, da odhajata in ju ne bo nazaj.

Sprehodili sta se po Starem trgu in zavili v butik poročnih oblek. Na vratih sta se otresli od dežnih kapljic. Dežnika jima nista skoraj nič pomagala. Tina se je opravičila prodajalki in svojo in Evino jakno odložila na najbližji stol. Nato sta začeli gledati obleke. Eva je opazila dve in Tina eno. Eva je vse tri pomerila. Obe sta se strinjali, katera je tista prava za Evo. Tina jo je rezervirala, saj je Eva oklevala z nakupom. Ni želela prizadeti mam z odpovedjo njunega naročila. Morala je govoriti z Rokom. Potrebovala je njegovo podporo.
Evin telefon je pozvonil. Nasmehnila se je in se ljubeče oglasila bodočemu možu.
»Kje si ti? Zunaj dežuje in tebe ni v pisarni! Prišel sem pote, a je tajnica rekla, da sta s Tino že pred časom odšli. Nekajkrat sem te klical, a si bila nedosegljiva,« je vzrojil. Skrbelo ga je za njo. Bal se je, da bi se lahko prehladila. Naporen dan je bil za njim in poklicali so ga nazaj, saj so imeli hud primer. Pred vstopom v operacijsko je še enkrat poskusil priklicati Evo. Tokrat mu je uspelo.

»Nisem iz sladkorja, malo dežja me ne bo stopilo,« mu je nesramno odvrnila.

»Eva, ljubim te. Skrbelo me je zate in za dojenčka. Imam še eno operacijo, najverjetneje bom prišel pozno,« ji je rekel, saj se mu je že mudilo. Urno se je poslovil.

Eva je nejeverno gledala v svoj telefon. Nato je pogledala prijateljico. »Včasih se sprašujem, za koga ga bolj skrbi? Koga bolj ljubi? Mene ali dojenčka?«

»Oba prestajata naporno obdobje. Otroka imaš drugače rad kot partnerja. Rok te ljubi. Ljubil te je, ko še ni vedel, da bosta dobila otroka,« jo je skušala pomiriti.

Skupaj sta se odpravili k Evi na čaj. Tina je poklicala Miho in mu sporočila, kje je. Kmalu, ko se ji je zdelo ,da se je Eva malo pomirila je odšla.

Rok je prišel precej pozno v Evino stanovanje. Luči so bile ugasnjene. Mislil je, da Eva že spi. Odšel je v spalnico in v nejeveri ugotovil, da Eve ni v postelji. Pravzaprav, Eve sploh ni bilo doma. Poklical jo je, a je bil njen mobilni telefon nedosegljiv. Kljub pozni uri je poklical Tino. A Tina mu je zatrdila, da jo je popoldne pustila doma. Ne glede na vse sta Tina in Miha čez petnajst minut bila pri Roku. Evin telefon je bil še vedno nedosegljiv.

»Poglej, če so vse Evine stvari doma,« je tiho rekla Tina.

Rok jo je nejeverno pogledal, a vseeno ubogal.

»Ne. Njenega manjšega potovalnega kovčka ni doma. Bi rekel, da tudi nekaj oblačil manjka v omari,« je zatrdil nejeverno.

Tina mu je skrušeno priznala, kaj sta se danes pogovarjali in kje sta bili, ko jo je klical. Toda tudi na misel ji ni prišlo, da bi Eva lahko kamor koli odpotovala.

Vsi trije so sedeli v nejeveri. Premišljevali so, kam bi lahko Eva odšla. Brezuspešno.

Pozvonil je Rokov telefon. Vsi trije so pričakujoče skočili, da vidijo, če ga mogoče ne kliče Eva.

»Eva je!« je radostno vzkliknil Rok in se oglasil. Tokrat bolj spravljivo. Ni je hotel jeziti ali prestrašiti, čeprav je bil zelo jezen in še bolj prestrašen. Počutil se je zapuščenega in njegovo življenje se je začelo rušiti.

»Živijo. Oprosti, ker sem odšla in ti nisem sporočila. Morala sem oditi,« je rekla in slišal je zadrego v njenem glasu.

»Kje si?« jo je nežno vprašal.

»V Londonu,« je rekla oklevajoče.

»V Londonu?« je nejeverno ponovil. In presenečeno pogledal prijatelja, ki sta ga opazovala z odprtimi usti. Videl je, da tudi njima ni nič jasno.

»Rok, oprosti. Zajela me je panika. Družina vse preveč pritiska na naju in počutila sem se stisnjeno v kot. Dobila sem novice o Johnu in enostavno sem se na hitro spakirala in ujela večerni let v London. Pridem čez dva dni. Takrat ti bom vse razložila. Oprosti,« je rekla z otožnim glasom.

Tina, ki je vse slišala, saj je imel Rok dokaj na glas zvočnik, je iztrgala telefon iz njegove roke. »Kaj misliš, da počneš?« se je zadrla v slušalko.

»Tina?« je nejeverno vprašala Eva.