Evino spoznanje 3. del

Na londonskem letališču se je spraševala, ali je ravnala prav. Seveda, ji je odgovarjal razum. Vse možnosti je pretehtala. Vsa svoja čustva je dobro preiskala. Da, Johna je imela rada, toda, ni ga brezpogojno ljubila. Očitno tudi on ni brezpogojno ljubil nje. Ob njem se je počutila varno, a njuno življenje je zapadlo v rutino. Čeprav jo je rad presenečal in razvajal, je bil dokaj predvidljiv. Resnica, da si je želela mirno in varno življenje, toda zdelo se ji je, da se še ni pripravljena čisto ustaliti in zaživeti rahlo dolgočasno. Mogoče si ni želela takega življenja z Johnom. Šele zdaj, ko je premlevala vse v zvezi z njima, je doumela, da ji ni puščal veliko izbire. Na prefinjen način jo je preselil k sebi. Enako je bilo z zaroko. Zdaj se je počutila, kot bi jo John samo obvestil ,da sta zaročena. Pravzaprav to ni bilo daleč od resnice. Povedal ji je, da jo ljubi in da bi se rad poročil z njo, nato ji na prst dal prelep prstan in jo zamotil s poljubi. Že naslednji hip se je okoli hvalil, da sta zaročena. Ni in ni mogla doumeti, da se mu je pustila tako voditi skozi življenje. Vsekakor so se ji sedaj odprle oči. Ponosna nase in vesela svoje neodvisnosti je sedla na svoj sedež. Čez nekaj ur bo doma. V Sloveniji ni bila že lep čas. Njena starša sta za novo leto prišla k njima v London in prvomajske počitnice sta preživela na kratkih počitnicah v Parizu. Pogledala je na svojo uro. Domov, v prazno stanovanje v starem mestnem jedru prestolnice, bo prišla okoli sedme ure zvečer. Stanovanje je podedovala po teti. Prenovila ga je in opremila po svojem okusu. Nikdar ni verjela, da bo celo življenje živela v tujini. Sploh v deževni Angliji. Še dobro, da ni upoštevala Johnovega nasveta in stanovanja ni dala v najem. Sedaj bi imela velik problem, kam oditi, če bi v njenem stanovanju kdo živel. Poleg tega, svoje opreme ni hotela deliti s tujci. Starša sta se preselila na obalo. Zdaj, ko sta bila v pokoju, nista bila več vezana na prestolnico, ki je nikdar nista preveč ljubila. Za razliko od njiju, je ona Ljubljano preprosto oboževala.

Miha in Tina sta sedela za majhno mizico in med srkanjem soka opazovala letališki portal. Letalo iz Londona je priletelo pred nekaj minutami. Prvi potniki bi se morali vsak čas prikazati. Tina je vstala, takoj, ko je zagledala svojo najboljšo prijateljico Evo. Eva jo je presenečeno pogledala in ji skoraj stekla v objem.

»Saj vama ne bi bilo treba priti pome,« je rekla ganjeno namesto pozdrava.

»Ne, ni nama bilo treba. Veva, da bi lahko prišla s taksijem, a hotela sva te pričakati,« ji je dahnila prijateljica in jo tesno objemala.

»Dobrodošla doma,« je uspelo reči Mihi, ko se je njegova žena malenkostno odmaknila. Prijateljsko je objel Evo in jo dolgo stiskal v svojem objemu. Poznali so se že zelo dolgo. Eva in Tina sta bili sošolki že v osnovni šoli in on ju je spoznal, ko sta začeli obiskovati njegovo gimnazijo. Tri leta so bili nerazdružljivi. Nato je on vpisal pravo in naslednje leto sta mu sledili še oni dve. S Tino sta se zaljubila na prvi pogled. Eva je tako postala tudi njegova najboljša prijateljica. Vesel je bil, ko je slišal, da se je zaročila z Johnom. Dvakrat so šli skupaj na počitnice in enkrat sta obiskala Evo v Londonu, ko je že hodila z Johnom. John se mu ni nikdar zdel resnično pravi za Evo, a ljubil jo je in ona je bila srečna z njim. Zato ga je tudi on sprejel. Sedaj je hotel Evo čim prej spraviti domov in slišati, kaj jo je pripravilo, da v eni uri spakira svoje stvari, sede v letalo in se vrne domov. Tini je le grobo povedala, da sta se skregala in da je premislila o svojem življenju, ter, da prihaja domov. Podrobnosti ni povedala in Tina je ni spraševala. Zato je sedaj pograbil njena dva kovčka in se odpravil proti parkirišču. Prijateljici sta z roko pod roko stopali za njim in se tiho pomenkovali.

»Tako, večerja je prispela,« je oznanil Miha, ko se je s tremi škatlami pizze vrnil v dnevno sobo. Med vožnjo domov, je Tina poklicala najbližjo picerijo in jim naročila večerjo. Že popoldne sta se podvizala in šla po nakupih za Evin hladilnik. Vedela sta, da bo potrebovala osnovne stvari. Ko so prispeli, so najprej izpraznili vrečke iz trgovine. Odprli so okna, da se prezrači in sneli rjuhe, s katerimi je Eva zaščitila pohištvo pred prahom. Udobno so se namestili v dnevno sobo. Tina je prižgala Evin prenosnik in na YouTubu poiskala njihovo priljubljeno glasbo. Eva je nalila pijačo in prinesla prtičke. Od nekdaj so radi jedli s prsti. Kdo bi si misli, da so trije uspešni odvetniki lahko čisto preprosto človeški. Lotili so se hrane in Eva jima je začela govoriti o tem, kaj se je ta dan dogajalo med njo in Johnom, o svojih premišljevanjih, občutkih in odločitvah. Skupaj so premlevali dogodke, obujali spomine, se smejali, ženski sta tudi jokali in Miha ju je tolažil po svojih najboljših močeh. Do krepko čez polnoč so sedeli pri Evi. Nato sta se Tina in Miha poslovila.

»Resno sva mislila,« je tiho rekel Miha in prijel Evo za dlan. »Kadar koli boš pripravljena, pridi v službo.«

»Eva, resnično, ne delava ti usluge. Ne misli, da sva ti ponudila službo, v najini odvetniški pisarni, samo zato ker smo prijatelji. Ne, videla boš, ko prideš. Resnično potrebujeva še enega pravnika,« se je v pogovor vmešala še Tina. Objela je prijateljico in stopila skozi vrata.

»Se slišimo,« je dodal Miha in poljubil Evo v obraz.