Eva je zapisala opombo na svoj namizni koledar in se naslonila nazaj. S pogledom je preletela majhno, a nadvse udobno in lepo pisarnico. Naslednji dan, po svoji vrnitvi domov, je v času za kosilo obiskala Tino in Miho. Sporočiti jima je hotela, da bo sprejela ponujeno delo in bo v ponedeljek začela z delom. Spotoma ju je povabila na kosilo. Takoj sta ji pokazala njeno novo pisarno in ji položila na srce, naj si jo opremi s svojimi drobnarijami, ki ji bodo olajšale delo. Nikdar ni marala preveč šare, zato je prinesla le orhidejo in čudovito fotografijo Ljubljane v sončnem zatonu. Tina resnično ni pretiravala, ko je omenila, da sta preobremenjena in zatrpana z delom. Izvedela je tudi, da sta že pripravila oglas za prosto delovno mesto, ki ga je zasedla sama. Njena prijatelja sta pred dobrim letom kupila nove poslovne prostore in očitno že takrat načrtovala uspešen posel, saj je lahko izbirala med dvema pisarnama. Odločila se je za to, s čudovitim pogledom na Prešernov trg. Že dobrih deset dni je delala in počutila se je, kot bi bila del kolektiva že celo svoje življenje. Njeno premišljevanje je zmotilo tiho trkanje. Takoj zatem je v njeno pisarno pokukal Miha. Opazila je, da je malo na trnih. Radovedno ga je pogledala.
»Oprosti, ker te motim,« je začel nerodno.
»Sedi,« se mu je nasmehnila in pokazala na stol ob svoji pisalni mizi. Ni silila z vprašanji vanj, saj ga je predobro poznala. Ko bo pripravljen, ji bo povedal, zakaj je prišel in kaj ga muči.
Samo prikimal je in sedel. Neverjetno veliko časa si je vzel za to opravilo.
»John me je klical,« je začel skoraj jecljajoče. »Obupan je. Ne more te priklicati. Na maile ne odgovarjaš in tudi na sporočila na Facebooku ne. Čisto je bil iz sebe. Poklical me je, da bi mu dal tvojo telefonsko številko. Nisem mu je dal. Tudi nisem hotel povedati, da si res v Ljubljani, še manj, da delaš pri nama,« ji je takoj razložil vse, kar ga je vznemirilo.
»Prav si naredil,« je suho pripomnila.
»Ne bo odnehal,« jo je prijateljsko opozoril.
»Ne. Ne bo,« se je strinjala in ga žalostno pogledala. Pogosto je premišljevala o Johnu. Slutila je, da ji je pisal, zato ni odpirala ne pošte ne Facebooka. Resnično ga je imela rada in pogrešala ga je, a še vedno ni bila prepričana, da bi se še vedno hotela poročiti z njim. Poleg tega sploh ni vedela, kaj ji je pravzaprav hotel povedati. Mogoče sanjari v čisto napačno smer.
»Ljubi te. Če bi mu potrdil, da si v Ljubljani, bi verjetno sedel na prvo letalo in priletel sem,« ji je tiho rekel Miha.
»Tudi jaz ga imam še vedno rada, a bojim se, da skupaj nimava svetle prihodnosti,« je pripomnila.
