Evino spoznanje 9. del

Zjutraj se je malo uspavala. Dolgo je sedela na terasi in uživala v zvokih noči ter pogledu na z mesečino obsijano morsko gladino. Po drugem kozarcu vina je začela premišljevati o Johnu in svojih občutkih ter čustvih. Kaj hitro je spoznala, da to ni ne lahka in ne zanimiva tema. Vrtela se je v krogu svojih občutij in vedela še manj, kot pred dopustom. Zajtrk je ujela v zadnjem trenutku. Zaradi tega je bila skoraj sama v jedilnici. Njenega poželjivega soseda ni bilo, a vedela je, da ga bo videla na plaži. Ni vedela, ali naj bo vesela zaradi tega ali ne. Pritegnil je njeno pozornost in istočasno se ji ni ljubilo izogibati se njegovi pozornosti. Še vedno je ostala pri svoji odločitvi, da ne potrebuje kratke avanture. Kdo ve, koliko časa je že tukaj in kdaj odide? Po zagorelosti njegove kože je sklepala, da je že nekaj časa tukaj. Mogoče bo pa vseeno kmalu odšel in ona bo našla svoj mir. Čeprav ni bila prepričana, da je res on kriv, da ni mogla misliti na pomembnejše stvari. Če je že zamudila tako lepo jutro, ne bo nič narobe, če še malo zamudi. Zato se je počasi odpravila na plažo. Poškilila je po plaži in ugotovila, da je njena družba na svojih priljubljenih mestih. Ni več gledala v njih. V svoji rutini je razgrnila podlogo in čez položila brisačo ter se slekla in odšla v vodo. Ni se še dobro posušila, ko je pozvonil njen mobilni telefon. Med brskanjem po torbi se je spraševala, le zakaj ga ni pustila v hotelski sobi. To je bil njen osebni telefon in številko je imelo le nekaj ljudi. Zato se je tudi odločila, da se oglasi. Na ekranu je videla, da jo kliče mama. Veselo jo je pozdravila. S starši se je slišala, ko je prispela, čisto toliko, da jima sporoči, da je dobro prispela in da jima poda prve vtise. Starša nista pričakovala, da jih bo med dopustom klicala. In tudi ona ni pričakovala, da jo bosta klicala. Tudi Tini se je oglasila. Zato je bila zdaj rahlo na trnih, saj ni vedela, zakaj jo mama kliče. A svojih pomislekov in občutkov ji ni hotela razkriti.

»Pozdravljena, ljubica. Oprosti, ker te motim, a res te moram. Veš nimam Tinine številke v pisarno pa nisem hotela klicati kar tako. Naš sosed, gospod Novak potrebuje dobro odvetniško pisarno in ti si logična rešitev zanj. Povej mi Tinino telefonsko in naprej bomo urejali sami,« je povedala njena mama.

»Saj nič ne motiš, mami. Prav si naredila, da si me poklicala. Če bi klicala v pisarno, bi se oglasila tajnica in nisem prepričana, da bi ti resnično dala Tinino telefonsko številko. Vse gre prek nje in gospod Novak, bi bil obravnavan kot katera koli druga stranka,« ji je mirno in nežno odvrnila. »Imaš svinčnik in papir?« je vprašala in ko ji je mama pritrdila, ji je povedala Tinino telefonsko številko.

»Hvala, srček,« je rekla mama, ko je zapisala številke.

»Ni za kaj. Ti samo povej Tini, da je gospod Novak, vaš sosed in dober družinski prijatelj. Naprej bo vse ona uredila. Nikar ne skrbi. Tina je najboljša,« ji je še svetovala. »Kako je očka?« je še vprašala. Z mamo sta izmenjali še nekaj besed in lepih želja ter se poslovili.

Eva je pospravila telefon nazaj v torbo in ko se je obrnila, da leže nazaj na brisačo je presenečeno odskočila.
»Oprosti, če sem te prestrašil,« je iskreno rekel postavni tujec.

Samo presenečeno ga je pogledala.

»Oprosti, ker te motim, a ne morem ti opisati, kako sem bil presenečen, ko sem te slišal govoriti slovensko,« se ji je nasmehnil in ponudil svojo dlan. »Jaz sem Rok,« se je predstavil.

»Eva,« je rekla vljudno in stisnila ponujeno dlan. Nato je sedla in še njemu z roko nakazala naj sede na drugi konec njene brisače. Ubogljivo se je spustil na brisačo.

»Danes je moj peti dan tukaj. Sem sem prišel v želji po samoti, miru in počitku. No, priznam, da sem pobegnil sem, da lahko v miru premislim kam s svojim življenjem. Že po prvem dnevu sem ugotovil, da to ni bila najboljša odločitev. Malo mi je dolgčas in pogrešam družbo,« ji je iskreno priznal.

»Zgodba mojih počitnic,« se mu je zasmejala nazaj.

Tudi njegov obraz se je razvedril in videla je najlepši nasmeh zadnjih nekaj let, če ne celega življenja.

»Videl sem te, ko si prispela. Po tvoji čudoviti angleščini sem sklepal, da si Angležinja. Ne veš, kako presenečen sem bil, ko sem zaslišal svoj materni jezik. Moral sem te spoznati,« se ji je pobalinsko nasmehnil.

»Kar nekaj let sem živela v Londonu. Nihče ni niti pomislil, da nisem Angležinja. Vseeno hvala za kompliment,« se je začela tudi sama zabavati.

»Kar je res, je res. Ne bodi tako skromna,« ji je odvrnil. »Torej sva se oba obsodila na samotne počitnice,« je rekel resneje. »Bi te motilo, če bi se družila in vsaj tako popestrila dneve?« je dopolnil svoje prejšnje besede.
»Ne, ne bi me motilo,« je odvrnila, predno je sploh premislila. Mar si ni zjutraj želela, da bi on čim prej odšel? Od kdaj pa je ona bila tako spontana? Od nekdaj, si je priznala. Saj je bila dokaj intuitivna oseba, ki je vedno poslušala svoje občutke in se dokaj hitro odločala. No, zadnji mesec je res raje premislila, predno je kaj naredila, a to je bilo le neko prehodno obdobje njene osebnostne rasti. Nekakšne negotovosti in občutka, da je obtičala v času.

»Bi šla plavat?« ji je predlagal.

»Rade volje,« je odvrnila.