Poslušno je sedela v stolu in ga opazovala kako pripravlja večerjo. Naložil ji je kar nekaj hrane in ko ga je grdo pogledala se ji je samo nasmehnil. Nato je sedel za mizo in jo začel hraniti. Poskušala ga je ustaviti: »Dovolj sem pri močeh, da lahko sama jem.«
»Mislim, da nisi tako zelo pri močeh. Ti bom kar pomagal, bova vsaj prej končala in nato ti bom med filmom zmasiral stopala. Ne nergaj. Dovolj si imela priložnosti, ko sva igrala človek ne jezi se, zdaj je čas, da si prijazna.«
»Jaz nikoli ne nergam in tudi prijazna nisem,« ji je izletelo iz ust. Nasmehnila se mu je in zmajala z glavo, ko se je on zakrohotal. Ni ji ostalo drugega kot, da mu dovoli, da jo nahrani.
V tišini sta sedela na terasi in pila jutranjo kavo. Vsak je bral svoj časopis. Joshua je vseeno s kotičkom očesa opazoval Patricijo. Zadnjih deset dni je bilo sila podobnih. Uživala sta v soncu in vodi. Pridno sta telovadila, se skupaj smejala, besedno zbadala in izzivala. Tudi skregala sta se nekajkrat, a nič hujšega in v resnici nič pomembnega. Moral je priznati, da se že dolgo ni počutil tako dobro in zadovoljno. Patricija je res posebna ženska in resnično mu je postajala všeč. Z veseljem je skrbel za njo. Veliko sta se pogovarjala in veliko izvedela en o drugem. Nasmehnil se je, ko je z obema rokama dvignila svojo skodelico s kavo. Zdaj je njena levica že dobila nekaj moči in gibljivosti. Sinoči je že jedla z njo, danes pa je poskušala dvigniti skodelico s kavo. Vedel je, da je previdna in da z desnico samo rahlo drži skodelico, da se ne bi slučajno polila. Odložila je skodelico in se mu nasmehnila.
»Bravo, dobro ti gre. Roka bo kmalu čisto zdrava,« jo je pohvalil.
»Še malo vaje in bo čisto v redu. Zdaj se morava malo več posvetiti nogam,« mu je prijazno odvrnila in se nasmehnila gospodinji, ki je ravno stopila na teraso in jima prinesla zajtrk.
»Saj delava dovolj vaj za noge. Napredovala si. Zdaj lahko že malo premikaš noge,« jo je na videz okregal.
»Še vedno ne morem hoditi!« je zastokala.
»Ne bodi tako neučakana. Saj bo šlo,« jo je skušal potolažiti.
»Mogoče pa res ne bom nikoli več hodila,« je rekla žalostno in se sključeno sesedla v stol.
»Hej, zdaj pa obupuješ. Delava vaje in še jih bova delala. Spet boš hodila!« je vzkliknil in vstal iz stola. S stolom vred jo je obrnil stan od mize in jo prijel za roki ter potegnil na noge. Ko je zravnano stala pred njim jo je izpustil. »Primi se za stol in premakni nogo proti meni,« ji je ukazal.
Vsa presenečena nad njegovim obnašanjem, ga je tiho ubogala. Naslonila se je na naslonjalo stola in počasi dvignila nogo, za nekaj milimetrov jo je premaknila naprej in spustila. Nato je isto ponovila z drugo nogo. Že res, da ni naredila celega koraka, a premaknila je nogi. Vznemirjena in radostna je pogledala Joshuo, ki se ji je smehljal. Čutil je, da nima moči, zato jo je previdno spustil v stol in obrnil nazaj k mizi.
»Vidiš. Napredek je. Hodila boš! Zdaj pa pojej zajtrk,« se ji je nasmehnil in sedel na svoj stol.
