»Delam vaje za moč.« je nedolžno odgovorila in se posvetila dvigovanju plastenke, kot bi bila utež.
»Vidim, da utrjuješ mišice na roki z vodo, ki sem ti jo dal, da bi pila. Dovolj je bilo vaj za roko. Še dehidrirala boš,« jo je okregal in ji porinil svojo na pol popito plastenko vode.
Z zdravo roko jo je sprejela in začela piti. »Ne bom dehidrirala. Poleg tega več kot deset ponovitev s pokrčeno in deset z iztegnjeno roko nisem sposobna. Kaj morem, da imava samo kilogramske uteži, pol litra pa je veliko bolj primerno in naredila sem požirek vode predno sem začela.« se mu je nasmehnila in mu vrnila prazno steklenico. Opazovala ga je in se smehljala.
»Kaj?« je zarenčal na njo.
»Zlezla sem ti pod kožo. Res te skrbi zame,« je odvrnila muzajoče.
»Pa kaj še! Tvoj stric mi zaupa in verjame, da dobro skrbim zate. Ne morem dovoliti, da si uničiš zdravje zaradi svojeglavosti in trmaste odločenosti, da v rekordnem času dosežeš čudež,« ji je hladno odvrnil.
»Najbrž se res malo bojiš Johna. Vseeno mislim, da sem ti všeč,« se ni dala Patricija.
»Ja. Všeč si mi, pa kaj? Vsak se lahko občasno premisli o svojih čustvih in stališčih,« ji je zabrusil in skočil v bazen. Nekaj časa je plaval. Ni si drznil pogledati Patricije. Dovolj hudo je bilo že to, da mu je res postala všeč. Še huje je to, da si jo je želel. S tem, da ji je povedal, da mu je všeč pa je vsej svoji neumnosti dodal piko na i. Opazil je gospo Thomson, ko je prišla na teraso in Patriciji predala pošto. Odplaval je še dve dolžini in se na videz pomirjen spravil iz bazena. Vzel je brisačo in si obrisal obraz in lase. Lenobno je legel v sosednji ležalnik. Patricija je zrla v daljavo, izgubljena v svojih mislih. V roki je držala voščilnico. Počasi se je dvignil v sedeči položaj, sedaj je lahko videl, da je pravzaprav Patricija držala sožalno kartico.
»Kaj je narobe?« je ostro vprašal.
Obrnila se je k njemu in ga nekaj trenutkov gledala, kot, da ga prvič vidi. Nato je hitro pomežiknila in se vrnila v sedanjost. »Moja nesreča res ni bila samo nesreča,« mu je tiho povedala in pokazala na sožalno kartico. Ko je stegnil roko, da jo vzame, jo je povlekla nazaj. »Zaradi prstnih odtisov bo bolje, da bodo gor samo moji,« je rekla in jo odprla ter jo podržala, da je lahko prebral.
Joshua se je nagnil bližje in poltiho prebral: »Sladka moja Patricija, veseli me, da okrevaš. Malo nevšečnosti z razbitim avtom ti privoščim, saj si potrebovala nekaj, da spustiš tvoj ego na zemljo med ostale smrtnike. Tovornjak je bil pravo presenečenje, upoštevati moraš, da po tej osamljeni cesti le redko vozijo. Usoda je imela prste vmes. Moj načrt je vzela v svoje roke.« Resno se je zastrmel v Patricijo. Samo hladno ga je opazovala. »Najbolje, da vse skupaj spraviva v vrečko, mogoče ima gospa Thomson kakšno vrečko za živila in je še neuporabljena, nato pa obvestiva Johna Browna in stvar predava policiji,« je pripomnil in vstal ter se napotil proti hiši.
»Vem, kdo je to napisal,« je tiho rekla Patricija.
