»Samo ena oseba, mi je vedno vse maile in vsa sporočila napisala tako, da je začela s: »Sladka moja Patricija.« Si opazil, da je beseda sladka napisana narobe. Vedno je to besedo napisal narobe. Mislim, da sploh ne ve, da jo piše narobe. Prepričana sem, da on stoji za sporočilom,« mu je razložila.
»Kdo?« je resno vprašal Joshua in se vrnil bližje k njej.
»Robert Hultiner,« je dahnila, »samo še dokazati morajo, da je on to napisal.«
»Grem po vrečko. Potem pa bom poklical tvojega strica,« je rekel Joshua in urno odkorakal v hišo.
Hitro se je vrnil, z gospodinjo za petami. Ovojnico in kartico je pospravil v vrečko in jo zavezal. Nato jo je predal gospodinji skupaj s Patricijinim telefonom. Dvignil je Patricijo v naročje in jo odnesel do mize. Spustil jo je v oblazinjeni stol in ji podal njen telefon. »Pokliči strica. Bom jaz govoril z njim. Ti pa se pomiri. Ne dovoli besu, da upravlja s teboj,« je tiho rekel.
»Voznik tovornjaka, je rekel, da je opazil črn Volvo stati ob cesti. Po trku je ta odpeljal stran. Robertov mehanik, Chuk Dorthey, ima črnega Volva in ga daje svojim strankam kot nadomestno vozilo,« je šepnila Patricija in resno pogledala Joshuo. V imeniku je poiskala strica Johna in telefon predala Joshui. Naslonila se je nazaj in zaprla oči. V resnici ni bila besna. Malo že, a večinoma sta jo preplavila razočaranje in nejevera, da bi ji nekdo zares želel škodovati. Ni poslušala pogovora, zato se je zdrznila, ko je Joshua pokril njeno dlan s svojo.
»John bo govoril z detektivom, kasneje me bo poklical z navodili. Nikar ne skrbi, ob tebi sem. Ne bom dovolil, da bi ti kdorkoli še kdaj škodoval,« jo je poskušal pomiriti.
»Hvala za vse,« je tiho šepnila in se mu nasmehnila. »Mislim, da je čas kosila. Kasneje bom prižgala računalnik in pogledala kaj mi je John poslal.« Še topleje se mu je nasmehnila, ko je opazila njegov zmedeni pogled. »Dobro sem. Do danes res nisem verjela, da je nekdo namenoma nastavil tisti hlod, da bi zletela s ceste. Naj bo to Robert ali kdor koli drug, vem, da mi tukaj in ob tebi ne more škodovati. Med drugimi tudi piše, da njegov načrt ni bil, da bi me poškodoval ali ubil. Preživela sem nesrečo in zdaj grem naprej. Če bom delala, bom misli preusmerila drugam in ne bom imela časa za strah ali kar koli je že normalno, da čutiš, ko spoznaš, da ti je nekdo stregel po življenju. Tudi klub bo imel nekaj od mojega dela. Mogoče bi mi lahko pomagal? Lahko poveš še svoje mnenje, da se bom lažje odločila kako in kaj. Edino, česar me je trenutno strah je to, da nisem več v pravniški formi.«
»Rade volje ti bom pomagal. Čeprav dvomim, da nisi več v formi. Ti si rojena pravnica, imaš naravni talent,« se je zasmejal in ji oblekel majico in kratke hlače ter z njo v naročju odkorakal v hišo, kjer je gospa Thomson pogrnila mizo za kosilo.
