Fant za vse 4. del

»Lepo te prosim! Kdo se pa boji dvigniti navadno vrečo kože in kosti? Sem pa za trenutek pomisli, če se pri tebi teža karakterja odraža v kilogramih,« ji je vrnil hladno izzivalen nasmešek. Previdno jo je prijel pod koleni in čez hrbet ter počasi dvignil. V resnici ga je skrbelo, če jo bo bolelo.

»To naj te pa nikar ne srbi. Tvoj ego je močnejši kot si misliš.« Zdravo roko mu je ovila okoli vratu, medtem, ko ji je poškodovana počivala na trebuhu. Joshua je misel, kako peresno lahka je, zadržal zase. Z lahkoto bi ji odgovoril na izzivanje, navrgel še kaj na račun njene teže in njenega ega, a je raje odnehal. Ni ji privoščil stanja, v kakšnem se je znašla. Nikoli ni bil pokvarjen in škodoželjen. Na nek način je sočustvoval z njo, čeprav ni vedel od kod se je to čustvo pojavilo. Še nikoli nista bila tako tesno skupaj. Šele zdaj je opazil nekaj drobnih pegic na njenem obrazu. Nasmehnil se ji je.

»Kaj?« ga je nevljudno vprašala.

»Nisem vedel, da imaš pegice po obrazu. Presenečen sem, da nimaš rdečkastih las,« je moral priznati
.
»Imam dobrega frizerja. Na soncu se vidi rahli rdečkasti odtenek mojih las, če te že zanima. In ti sploh nimaš črnih las, temveč temno, temno rjave. Zdaj vidim, da tudi leč ne nosiš,« mu je vrnila opažanje.

»Nimam leč, ne potrebujem jih, saj dobro vidim,« je rekel presenečeno.

»Mislila sem, da imaš barvne leče, saj imaš tako močno modre oči, ki se ne skladajo s tvojim tenom in lasmi,« je pobito priznala.

Zakrohotal se je. »Mati narava in moji predniki. Tako močno samovšečen pa spet nisem. Grozna ženska si, gospodična Brown.«

»Patricija!« je dahnila svoje ime, saj ni želela, da bi jo klical gospodična Brown. Zajela je sapo in hitro nadaljevala: »Sam si dovolil, da te John prepriča v tole, zato ne krivi mene,« je rekla sladko.

Previdno jo je odložil na sprednji sedež svojega avta in namerno preslišal njeno opazko. Gospa Livingston jima je odprla vrata in mirno stala poleg, čakajoč priložnost, da se poslovi od Patricije.

»Bo v redu? Ti dam kakšno blazino?« je vljudno vprašal Joshua, medtem, ko je zapenjal njen varnostni pas. Njuna obraza sta spet bila zelo blizu. Joshua ji je moral priznati neverjetno privlačnost. Kljub športnemu videzu je žarela s prirojeno eleganco in je zelo lepo dišala. Tudi zdaj ni bila naličena, a roko na srce, nikoli se ni vpadljivo ličila.

»V redu bo. Mogoče mi res lahko daš eno blazino v naročje, da podprem roko.« je šepnila.

Z zadnjega sedeža je vzel blazino in ji jo namestil v naročje. Z zdravo roko je prijela poškodovano in jo previdno namestila na blazino.

»Hvala,« mu je še rekla in se prvič iskreno nasmehnila.

Pokimal ji je in odšel na svojo stran. Gospa Livingston ji je položila torbico k nogam in jo kratko poljubila na obraz. Zagotovila je, da bo skrbela za njeno hišo in jima zaželela srečno pot. Zaprla je vrata in pomahala, ko je avto speljal.

»Kaj bi poslušala?« je vljudno vprašal Joshua.

Presenečen ga je pogledala, da se je moral zasmejati.

»Hej, saj nisem tako grozen. Mama me je lepo vzgojila. To še ne pomeni, da si mi všeč ali da bo obveljala tvoja. Zato si ne umišljaj preveč. Skupaj lahko najdeva nekaj, kar bi ustrezalo obema. Jaz imam raje rock ritme ali lažji heavymetal.«

»To bo v redu, tudi sama imam raje take ritme,« se je nasmehnila nazaj. Nato je glavo položila nazaj na sedež in zaprla oči.

Avto so preplavili ritmi glasbe. Zaradi nenadnega ustavljanja prometa je Joshua moral bolj ostro stopiti na zavoro. S kotičkom očesa jo je pogledal. Ni mu ušla boleča grimasa na njenem obrazu in ne za trenutek trdo stisnjene ustnice. Rekla ni ničesar. Njena trma se je kosala z razumom in dobro vzgojo. Moral ji je priznati pozitivno točko. Vsi, ki jih je poznal, bi se v taki situaciji pritoževali nad njegovo vožnjo, čeprav ni bil kriv. Kmalu je zapeljal na avtocesto in upal, da bo zdaj vožnja lahko potekala brez grobih zaviranj in bolečih zavojev.

»Si dobro? Ti je dovolj udobno? Te mogoče zebe?« je sproščeno vprašal čez čas.

»Dobro sem, kolikor sem lahko v teh okoliščinah. Ne skrbi. Ne, ne zebe me, saj je zunaj že 28 stopinj in v avtu imava 24 stopinj,« je na videz veselo odgovorila, ko je poškilila na zaslon njegovega potovalnega računalnika.
»Ja, temperature so že take. Samo povedali so mi, da te zdaj rado zebe. Naj ti ne bo nerodno, če potrebuješ kaj kar ni ravno primerno letnemu času,« je mirno nadaljeval pogovor.

»Ne vem,« je tiho šepnila odgovor na njegova prejšnja vprašanja.

»Ne veš?« je nejeverno vprašal.