Fant za vse 9. del

Brez besed jo je ubogal. Počasi je spustil njeni nogi na tla. Z zdravo roko se ga je oprijela in se počasi zravnala. »Spusti me,« je šepnila, ker jo je držal za hrbet in ramo. Počasi je odmaknil svoje dlani. Ona se je še vedno držala zanj. Pogledala ga je v oči in ga spustila. Stala je pred njim. Čisto sama brez opore. Nato ga je spet prijela za roko. »Ne morem hoditi ali premakniti nog, lahko pa stojim. Prosim daj me pred školjko in mi pusti nekaj zasebnosti,« je rekla proseče.
Ker je bil prostor majhen jo je samo prižel na svoje prsi in dvignil od tal ter prestavil. Na desko je položil papir namenjen temu in tiho vprašal: »Boš res lahko sama?«
»Bom, ne skrbi. Če mi ne bo šlo te bom poklicala, saj mi drugega ne preostane,« se je nelagodno nasmehnila.
Še enkrat jo je pogledal in odšel ven. Naslonil se je na zid poleg vrat. Prvič je imel res prazno glavo. Ni vedel kaj bi si mislil o vsem skupaj. Čez nekaj minut ga je poklicala. Vstopil je in jo vprašujoče pogledal. Oblečena je sedela na školjki. Zasmejala se mu je: »Vse je opravljeno, samo nimam toliko moči, da bi še stala, zato sem sedla nazaj. Tudi roke sem že umila. Lahko greva.«
Peljala sta se naprej. Prepričal jo je, da ji je še malo spustil sedež, da je lahko bolj ležala kot sedela. Namestil ji je blazine in predlagal naj zaspi.
»Boš moj trud, povrniti vsaj nekaj gibljivosti, zadržal zase?« je tiho vprašala čez čas.
»Bom. Obljubim. Zdaj razumem zakaj hočeš toliko vaditi. Pomagal ti bom. Razumem tvojo potrebo po samostojnosti. Veš, nikoli nisem pomislil, da ti bom to priznal ali celo pomislil na to, a vredna si občudovanja. Pogumna ženska si, hudič na visokih petah. Upam, da jih boš lahko še kdaj obula.«
Nasmehnila se mu je in zaprla oči. Kmalu je res zaspala. Potegnil je odejo z zadnjega sedeža in jo pokril. Zmanjšal je glasnost radia in ju varno odpeljal naprej.
Ko se je avto ustavil pred hišo, so se odprla vrata in ven je prišel starejši par. Gospa Thomson se je nasmehnila in veselo pozdravila, ko je Joshua izstopil iz avta. Z gospodom Thomsonom sta stopila bližje in ponudila pomoč. Joshua se jima je zahvalil in predlagal, da najprej odnese Patricijo v hišo, na kavč. Gospa Thomson je urno stopala pred njim in mu pridržala vrata ter ga usmerjala kam naj gre. Patricija se je smehljala. Ni se pritoževala in jamrala, čeprav je v njenih očeh lahko prebral neznosno bolečino. Previdno jo je odložil na kavč in naslonil na blazine, ki jih je gospa Thomson pripravila. Iztegnil je njeni nogi in jo pokril.
»Bi spila še eno tableto?« je vprašal mimogrede.
»Ne, hvala. Saj bom dobro. Hvala,« je šepnila, saj ni imela kaj več moči.
Joshua ji je pokimal in dvignil glavo ter prvič zares pogledal prostor.
»Kar sapo ti vzame,« je tiho rekla Patricija.
»Ja. Čudovita hiša in daleč najboljša dnevna soba kar sem jih kdaj videl. Seveda razgled zmaga,« je rekel očarano in stopil na teraso pod katero se je raztezala obala. Pogled na morje, ki buta v skale na koncu obale, mu je ponovno vzel sapo. Počutil se je, kot bi vstopil v pravljično deželo. Nasmehnil se je svojim mislim, nikoli ni bil romantični sanjač, a ta razgled ga je raznežil. Pod teraso je stal bazen obdan z zelenjem in cvetočim grmičevjem. Ležalnika, ob na videz udobnem sedežnem kotu, sta kar vabila, da se prepustiš sončnim žarkom in vonju ter zvoku morja, ki se je razprostiralo le nekaj korakov stran. Globoko je vdihnil in za trenutek zaprl oči. Brownovi so vse delali s stilom. Že bivanje v tej hiši bo poplačalo ves trud okoli Patricije. Lenobno se je vrnil v sobo, kjer sta gospa Thomson in Patricija tiho klepetali.
»Poskrbel bom za najine stvari. Kasneje bom poklical gospoda Browna. Seveda, če ti je prav? Lahko ga tudi sama pokličeš,« je vljudno rekel.
»Vesela bom, če ga ti pokličeš in prosim zatrdi mu, da se počutim čudovito,« se mu je nasmehnila Patricija.
»Od nekdaj si bila dobra v pretvarjanju. Zdaj pa boš še mene naredila za lažnivca. Cccc, Pati,« se je delal prizadetega.