Sprva ga je navdušila očetova, kmalu pa si je zaželel svoje. Harmonika je že od malih nog največja ljubica najpostavnejšega člana zasedbe Čuki Matjaža Končana. Tako temeljito jo je proučil, da jih je začel izdelovati. Postal je priznani mojster, pa tudi učitelj, h kateremu prihaja po znanje veliko ljudi.

Matjaž Končan

Matjaž pripada tretjemu rodu Končanov, ki igrajo harmoniko. S strastjo do tega inštrumenta se je okužil že pradedek in je svojo ljubezen prenašal naprej, iz roda v rod. Zato je bilo nekako logično, da si jo je Matjaž že kot otrok želel vzeti v roke. Sprva očetovo, pri 11 letih pa so mu kupili lastno. »Moj prvi učitelj je bil oče Franc, kar se ni najbolje obneslo, saj je imel kot samouk in ljudski godec svojevrstne pedagoške prijeme,« se spominja. Hitro je opazil, da oče ne igra najbolj pravilno, še bolj pa je to postalo očitno, ko je začel v glasbeni šoli obiskovati ure klarineta. Očetu je težko razložil, da nima prav, zato si je poiskal drugega učitelja. Našel je ime in številko Nika Zajca, nekoč zelo priznanega glasbenika, in se z njim dogovoril za poučevanje. Ni se mu bilo težko z avtobusom voziti iz Vrhnike v Kamnik, kjer je bil doma Niko. »Takrat harmonika ni bila modna in mladi po Ljubljani so se mi smejali, ko sem s seboj nosil kovček z njo. Vendar pa to ni zmanjšalo moje želje. Ko je oče videl, kako napredujem, je bil tudi sam navdušen. Po dveh letih sem začel hoditi na tekmovanja v harmoniki in osvajati medalje. Že med srednjo šolo pa sem imel svojo skupino, s katero smo nastopali na porokah, tako da sem bil ves čas v stiku z glasbo.

Matjaž je po izobrazbi lesni tehnik, les ga je zanimal že od nekdaj, čeprav je končal tudi komercialno šolo. Ker je bil ves čas v stiku z glasbo, ga je logično zanimalo, kaj je v harmoniki. »Pred sedmimi leti sem, da bi to ugotovil, razdrl očetovo harmoniko, česar na srečo ni vedel. Ob tem, kar sem videl, sem začel razmišljati, da bi tudi sam začel izdelovati harmonike. Vzel sem milimetrsko merilo in vse delce natančno premeril. Narisal sem načrt, nato pa zaradi razmišljanja, kaj bi storil, da bi harmoniki še izboljšal zvok, dve leti nisem spal. Leta 2002 sem izdelal svojo prvo harmoniko, na katero sem še vedno najbolj ponosen. Z njo sem dolgo igral na veselicah skupine Čuki. Lani sem jo prodal in si naredil novo, še boljšo. Vmes so nastajale nove in nove,« pripoveduje navdušenec nad tem inštrumentom.

Matjaž dobro ve, da jih je mogoče izdelati le iz prvovrstnega smrekovega lesa z zelo gostimi letnicami, kar mu da dobro resonančnost (iz tega izdela ogrodje), drugi deli pa so iz lipovega, jelševega in javorjevega lesa. Smreko razreže na hlodovino, ki se mora sušiti tako dolgo, da ohrani le od šest do osem odstotkov vlage, nato pa jo začne oblikovati po raznih modelih.
Zunanjost harmonike je odvisna od želje kupca. Lahko je furnirana ali ročno poslikana. Nato je na vrsti notranjost. V harmoniki je veliko delčkov, ki so sestavljeni in prilepljeni. »Kupim le gumbe, glasilke in nekatere majhne dele,« je dejal in dodal, da potrebuje za eno harmoniko mesec dni ali mesec dni in pol časa. Seveda jih delajo tudi industrijsko, a te po Matjaževem mnenju slabše zvenijo in so slabše izdelane, saj je pri njih pomembna količina, in ne kakovost.

Matjaž je od začetka svoje kariere zamenjal 30 harmonik, vsaka naslednja je bila boljša. Dobra harmonika mora biti po njegovem mnenju zelo dobro uglašena in natančno narejena, da porabi čim manj zraka pri vlečenju ven in noter, seveda pa mora biti tudi mehka za igranje. Rok njenega trajanja je odvisen od tega, kako uporabnik ravna z njo: »Nekdo jo uniči v letu dni, pri drugem je po 20 letih še takšna kot prvi teden,« je dejal in dodal, da se ta inštrument ne izrabi, le vsakih pet do sedem let potrebuje novo uglaševanje.
Matjaž je vesel, da je harmonika postala modna. »Ko so leta 2000 Čuki stopili v narodno-zabavno glasbo in pozneje s Ferrari polko in Sankaško polko, se je v Sloveniji pojavil turbofolk, narodno-zabavna glasba je spet postala modna, mladih fantov pa ni več sram vzeti harmonike v roke. Prej so to bolj zaničevali, zdaj so fantje spet frajerji, če znajo zaigrati nanjo. Na naših koncertih in veselicah kar nekaj fantov, pa tudi kakšno dekle, nestrpno čaka, da se lahko kateri povzpne na oder in zaigra z nami na harmoniko,« je vesel pojasnil Matjaž, ki mu, kot kaže, dela še dolgo ne bo zmanjkalo. Niti s Čuki niti v delavnici na Vrhniki, kjer nastajajo njegovi dragoceni inštrumenti.

(Andreja Comino – Lady)


Zadnje novičke

Prejšnji članekKeeley v reviji Zoo
Naslednji članekBritney zopet na delu