Pred tem dogodkom smo se s simpatičnim Tonyjem pogovarjali tudi mi. Za bralce našega portala je spregovoril o svojem glasbenem ustvarjanju in pripravah na gala večer …
Na odru ste vedno videti dobro razpoloženi in polni energije. Kako vam to uspeva?
Na koncertih sem vedno dobre volje, ker nastopam le, ko se dobro počutim. Drugače sem doma (smeh). Ko sem slabo razpoložen, se zaprem in ne želim igrati, da mi je lepo. Če sem dobro, to ljudem pokažem, če ne, pa sam čakam, da mine.
Kako pazite na vaš glas?
Moram reči, da glasu zdaj posvečam precej več pozornosti kot na začetku kariere. Glas je zame kot pevca najpomembnejši. Ko snemam v studiu, sem kot star aparat, ki potrebuje veliko časa, da se ogreje. Tako vajam tudi pred koncertom namenim veliko časa. Če se predhodno ne bi ogrel, bi med koncertom potreboval kar nekaj časa, da bi lahko zares zapel. Začetne pesmi ne bi zvenele najbolje, saj potrebujem kar nekaj časa, da se pripravim.
Prepevali ste zelo raznolike skladbe, od popevk do arij. Katere pesmi so za vas najbolj naporne?
Peti arije je gotovo zelo zahtevno in tega ne moreš početi tri ure, kolikor trajajo koncerti s pop skladbami. Arije vsekakor zahtevajo drugačno, svojevrstno pevsko tehniko, ki ni enostavna, a sem jo uspel osvojiti.
Nekatere arije boste 21. decembra predstavili tudi na koncertu v hali Tivoli. Pripravljate za ta koncert še kaj posebnega?
Za koncert pripravljam dobre čevapčiče (smeh). Ne, gre za drugačen projekt, trilogijo, ki bo dala koncertu prav posebno vsebino. Poslušalcem bom predstavil nekatere svetovno znane arije, slišali bodo lahko slišali tudi moje uspešnice. Spremljal me bo veliki orkester, seveda pa se mi bodo pridružili tudi posebni gostje … Vse ostalo naj ostane presenečenje. Če boste prišli, vam gotovo ne bo žal (smeh).
Vaje s tako številčno zasedbo gotovo niso lahke. Kako se pripravljate na koncert?
Seveda, vadim z orkestrom, pa tudi zborom, gosti in z vsemi sodelujočimi. Poleti sem v Puli že imel koncert s podobnim repertoarjem, tako da si pomagam tudi z izkušnjami. Glasbenikom, s katerimi sodelujem pri tem projektu, sem svetoval, naj se predvsem sprostijo in prepustijo glasbi. A pomembno je, da takšno delo nikoli ne postane rutina. Priprave zahtevajo veliko koncentracije, pa tudi sproščenosti. Prepustiti se je treba skladbam in ljudem, ki verjamejo vate. To je najbolje za celo ekipo.
Ali božično-novoletne praznike sicer povsem posvetite delu? So za vas zelo pomembni?
Nastope imam tako rekoč čez celo leto. Sploh med prazniki pa gredo moje misli pogosto k nemočnim, starim ljudem in otrokom. Večkrat se spomnim ljudi brez vsega in starostnikov, ki nimajo več družine ter ostanejo sami, morda celo na ulici. To ni enostavno … Mislim, da bi morala družba na splošno več pozornosti posvečati takim ljudem. Predvsem v prazničnem času skušam odgovorne tudi sam prepričati, da so humanitarni koncerti pomembni in potrebni. Prav tako druge humanitarne dejavnosti. Seveda pa se je tega treba zavedati ne le ob božiču, ampak skozi vse leto.
Kot znana osebnost ste pogosto v središču pozornosti. Vas medijska izpostavljenost kaj moti?
Pred leti me je motila precej bolj kot danes. Takrat sem vse, kar se je dogajalo okrog mene, skušal demantirati, a sem se s časom spremenil. Občinstvo mi verjame, tudi takrat, ko morda zgrešim. Ljudje so me sprejeli kot človeka, a včasih nasedejo govoricam. Nekoč sem želel tiste, ki so si izmišljali trače, tožiti. Ne zaradi denarja. Želel sem le dokazati, da ni lepo, če nekdo širi izmišljotine ali laži. A zdaj ni več tako. Za to, da bi bil všeč vsem, ne želim več porabljati svoje moči in energije. Konec koncev si vsak pri sebi misli to, kar želi. Jaz sem odgovoren pred Bogom, vse ostalo zame ni tako pomembno.
Ste med obiski oddaljenih mest, kjer vas ljudje ne poznajo, kaj bolj sproščeni?
Nikjer nisem povsem sproščen. Preteklo zimo sem bil s prijatelji v Maleziji in na Filipinih, pa sem tudi tam srečal svoje rojake (smeh). Dejstvo je, da me ljudje poznajo. A tudi zadnjih dvajset let, kolikor traja moja kariera, sem to, kar sem. Enostavno ne razmišljam, kaj o meni mislijo drugi. Ljudje so me sprejeli in ni mi treba vsak dan znova stopati v vlogo nekoga, ki ga drugi poznajo kot Tonyja Cetinskega. To sem res jaz. Zelo sem vesel, da je temu tako in da me ljudje sprejmejo.
Pa kot vzornik nekaterim mladim posebej pazite na to, kako se v javnosti obnašate?
Časi so se spremenili. Kot otrok sem veliko gledal Toma in Jerryja in druge risanke, danes pa mladi spremljajo South Park. Tudi kriteriji za to, kaj je dobro vedenje, so tako nekoliko drugačni. Mislim, da meje vendarle nisem prestopil. Ljudje cenijo moje delo, starši o mojih pesmih govorijo tudi otrokom. To je lahko dokaz, da nisem zgrešil. Sam ne vem, kako dobro me mladi sprejmejo kot idola. Dejstvo pa je, da skušam biti dober tudi zaradi sebe.
V karieri ste sodelovali s številnimi ustvarjalci. Lahko v prihodnosti pričakujemo tudi duet s katerim od slovenskih glasbenikov?
Na sodelovanje sem vedno pripravljen. Če bi bila pesem dobra in izvajalec kvaliteten, z veseljem.
Kateri slovenski izvajalci pa so vam najbolj pri srcu?
Cenim veliko glasbenikov, sploh skupine Perpetuum Jazzile, Siddharta in Laibach, pa Magnifica. Glasbo delim na dobro in slabo, ne glede na njen žanr ali izvajalčevo vero. Pomembno je, da je glasbenik dober človek, in teh je na estradi kar nekaj. Družimo se tudi s tistimi, ki še niso zelo uspešni. Glavni kriterij je zame to, da je človek plemenit. Lahko se naučiš igrati in peti, ne moreš pa se naučiti biti človek. To si ali pa nisi.
Ste že razmišljali o tem, kaj boste počeli takrat, ko boste končali svojo glasbeno kariero?
Ko ne bom pel … Še vedno bom pel, le malo lažje pesmi (smeh). Mislim, da nimam pravice, da se umaknem od svojega občinstva in glasbe – zato, ker je glasba izbrala mene, ne jaz nje. Tudi poslušalci me pri tem podpirajo. Nisem človek, ki bi pripravil poslovilno turnejo, ko bi bil čas za to. Mislim, da kot pevec nimaš pravice odločiti, kdaj boš odšel od svoje publike in iz glasbenega sveta. Dokler bom sam lahko govoril in hodil, bom pel. Samo da bom zdrav. Ne vem, kaj bi lahko drugega počel.
