Nagrado je dobila za veličasten in obsežen umetniški igralski opus in življenjsko delo, ustvarjeno v gledališču, filmu, na radiu in televiziji, pa tudi za svoje akademsko pedagoško delo in kulturno poslanstvo.
Ko govorimo o Štefki Drolc, se ni mogoče izogniti presežnikom. Navsezadnje tudi zato, ker pri 85 letih še vedno nastopa na gledaliških deskah, po katerih se vztrajno sprehaja že od svojega 15. leta starosti. Njeno igralsko naravo spodbuja nenehna želja po novem spoznanju in odkritjih, ki jih v igralskem poklicu nikoli ne zmanjka. Smisel svojega igranja pa najde predvsem v zadovoljstvu, ko ugotovi, da jo je človek, ki mu je z odra govorila, slišal, in da ga je misel, ki mu jo je posredovala, spremljala vsaj še nekaj trenutkov po tem, ko je zapustil dvorano.
Nastopanje ima v krvi
Njena pot v svet igre se je začela v Šentjurju pri Poljčanah. Štefka je bila najmlajša v družini treh otrok, kar se je poznalo tudi pri njenem razvoju, saj se ji je posebno mama lahko precej posvečala. Že takrat je čutila potrebo, da bi komu posredovala svoje misli, mu pripovedovala pesmice, ki jih je znala. Njena starša – oče je bil iz Planice, mama Primorka – sta morala biti tako zelo potrpežljiva, še posebno ob večerih, ko jima je deklica pripravljala recitale.
Svojo igralsko pot je začela kot amaterka v Mariboru. Še pred prihodom partizanov je bila namreč članica Žižkove igralske skupine, s katero je skupaj z Jožetom Mlakarjem, Zlatkom Zeijem, Jožkom Lukežem in drugimi amaterskimi zanesenjaki utirala pot poklicnemu slovenskemu narodnemu gledališču v Mariboru. To je moralo pod nemško okupacijo molčati in čakati na ponovno vstajenje.
Ko so po koncu vojne znova odprli mariborsko gledališče, se je takoj vključila in ostala v mariborski Drami dve sezoni. Ko so jo iz Ljubljane povabili na snemanje prvega slovenskega filma Na svoji zemlji (Štefka je odigrala prepričljivo vlogo Tildice), se je za kratek čas preselila k Triglav filmu v Ljubljano. Potem jo je leta 1948 želja po umetnosti in ljubezen do Jožeta Bibiča odpeljala v Slovensko gledališče v Trstu, ki je, kot pravi, najbolj osmislilo njeno delo. Spomin na igranje v neogrevanih, malih, skromnih dvoranah, ki so jih ogrevala le srca gledalcev, je še vedno zelo živ. V tistem času je tudi najbolj čutila, kako zelo je zaželen med tržaškimi Slovenci vsak igralec, ki je spregovoril v slovenskem jeziku. Čutiti je bilo nujo po slovenski besedi, ki je ljudi prevevala, in jo, kot pravi, zdaj zelo pogreša.
Drama – kraj njenega zorenja
Leta 1960 se je iz Trsta preselila v Ljubljano in postala stalna članica SNG Drame v Ljubljani. V več kot štirih desetletjih je odigrala nešteto vlog, majhnih in velikih, ki so pripomogle k njenemu igralskemu in osebnostnemu zorenju.
Štefka je postala mojstrica karakterne igre. Njena enkratna sposobnost vživljanja v življenje usodnih žensk, kakršne so Lady Torranceova v Williamsovi drami Orfej se spušča, Ismelda v Smoletovi Antigoni, gospa dr. von Zahnd v Dürrenmattovih Fizikih, Medeja v Evripidovi Medeji, Klitamnestra v Ajshilovi Oresteji, baronica Castelli v Krleževem delu Gospoda Glembayjevi, Jessica v Bondovem Morju, Neža v Zajčevem Vorancu, Ranjevska v Češnjevem vrtu, sfinga in starka v Jovanovićevi Antigoni in še bi lahko naštevali. Ob vlogah močnih, demonskih, izjemnih osebnosti, ki so bile večkrat na mejni stopnji človeškosti, se je velikokrat zgrozila. Ampak je vedela, da se vse te grozote res dogajajo tudi v vsakdanjem življenju, in ne le v avtorjevi domišljiji.
Hkrati je njena kariera nepozabna tudi na televiziji in pri filmu, kjer je prav tako ustvarila nekaj nepozabnih likov v filmih, kot so Na papirnatih avionih, Na klancu, Cvetje v jeseni, Povest o dobrih ljudeh, Draga moja Izza, Iskanja, Deseti brat in Trije prispevki k slovenski blaznosti. Zelo zgodaj je namreč ugotovila, da medij, ki seže najdlje med ljudi, ni gledališče, ampak so radio, televizija in film. Vendar se zato ni preveč vznemirjala, saj je bila doma povsod, kjer se je lahko igralsko izražala.
Obkrožena z ljubeznijo
Štefka Drolc že od nekdaj rada govori o svojem delu. O tem pričajo tudi pogovori, ki so v vsem tem času izšli v številnih časopisih in revijah. Bolj zadržana postane le, ko mora spregovoriti o sebi. Njeno življenje je zaznamovano z veliko srečo, pa tudi veliko izgubami. Spomin na brata Mirka in sestro Mileno, ki ju je veliko prezgodaj izgubila, pa tudi na starša in nekaj dragih prijateljev, ni nikoli zbledel.
Zelo velik pomen ima v njenem življenju ljubezen – materinska in partnerska. Zadnjo – tisto prvo pravo – je doživela že pred svojim 19. letom v Mariboru. Takrat jo je sprejela kot dar, s polnim srcem, kot življenje samo. Rodila je hčer Lucijo.
Njen prvi mož je bil pozneje režiser in igralec Jože Babič. Leta 1948 jo je skupaj z njeno deklico odpeljal s seboj v Trst, ker je postal v tržaškem gledališču umetniški vodja. Njun zakon se je končal po 13 letih, ki ostajajo nepozabna. Drugič je iskala srečo pri drugem možu, igralcu Mihi Balohu. Lep poklon njuni ljubezni je naredil njun stanovski kolega Polde Bibič, ki je v svoji knjigi Soigralke zapisal, da je bila njuna ljubezen takšna, kakršne še ni videl. Močna in velika, ki se je ob svojem času morala tudi končati. Tako je v življenju. Seveda pa deli Štefka tiste najtoplejše, intimne spomine le s svojimi domačimi. Na svoje tri vnuke, Mojco, Tino in Ivana, ki stopajo vsak po svoji uspešni življenjski poti, pa tudi pravnuke je zelo ponosna in je presrečna, da jih ima.
»ZVEZDNIŠTVA NE PRIZNAVAM, A RADA SIJEM NA ODRU.« (Jana, 1998)
Zadnje novičke
- Natalija Verboten v objemu tega znanega pevca
- Grega Skočir je po dolgem času delil svojo fotografijo in mi ne moremo verjeti svojim očem
- Jana Morelj je srečno zaljubljena že nekaj časa! Ste vedeli?
- Luka Basi je dobil za darilo avto, ki mu ga zavidajo prav vsi
- Nina Osenar je popolnoma spremenjena z možem hodila po Ljubljani
- Nina Pušlar je ponosna, da je v objemu tega moškega
