Led Aljaske 1. del

Jacob Anderson je strmel skozi okno helikopterja. Njegovih pet sopotnikov se je vznemirjeno nasmihalo. Pogovor zaradi hrupa ni bil mogoč. Prepričan je bil, da bi mladi raziskovalci v nasprotnem primeru veselo čebljali. Kamor koli je segel njegov pogled, vse je videl samo belo. Čeprav je bil september, je gorato pokrajino Aljaske že prekril sneg. Nehote se je stresel ob misli, kakšen mraz ga čaka. Pred tremi dnevi, je na željo nadrejenih, moral zapustiti svoje delo na izkopavanjih v Mehiki. V Washingtonu se je ustavil le toliko, da je zamenjal svoje poletne obleke z zimskimi in izvedel le osnovne podatke svoje nove naloge. Že v Juneau, kamor so prileteli z redno letalsko linijo, ga je premrazilo do kosti, čeprav je bil prijeten jesenski dan z rahlim vetričem. Ko je izbral antropologijo, je mislil predvsem na laboratorijska proučevanja in poučevanje novih rodov. Ni se branil izkopavanj in dela na terenu, kadar je šlo za topla in suha področja. Kot  priznani strokovnjak na svojem področju, ni mogel zavrniti novega odkritja. Tudi zaradi radovednosti ni hotel zavrniti naloge. Poleg vsega, je imel še en svoj, osebni razlog in ni želel izpustiti priložnosti. Geolog, profesor Robert Beckett, je med svojimi geološkimi raziskavami naletel na fosilno najdišče. Cel znanstveni svet je zadnjih nekaj dni šepetal o odkritju. Počaščen je bil, da so ga določili za vodjo antropološkega oddelka. Vedel je, da se bo v nekaj dneh na najdišče zgrnila elita priznanih strokovnjakov. Pravzaprav, on je bil zadnji član ekipe, ki bo delala na terenu, ostali so se že nastanili v bazi. Skupaj bodo razkrili skrivnost Aljaških vrhov. Na prostranstvu beline so se pokazale sive pike. Prispeli so. Pike so se hitro oblikovale v strnjeno postojanko. Njihov dom, naslednjih nekaj mesecev.

Kenneth Bosco, mladi antropolog, je nemirno sedel ob oknu. Srkal je svoj čaj in zrl v nebo. Nestrpno je pričakoval še zadnjih šest članov razširjene raziskovalne skupine. Od profesor Becketta, vodje projekta, je izvedel, da pride tudi njegov nekdanji mentor in prijatelj, doktor Jacob Anderson. Jacob je bil eden od njegovih izrednih profesorjev med študijem.  Čeprav je Jacob takrat šele začel predavati, je že bil priznani strokovnjak. Prijatelja pa sta postala, ko sta pred dobre pol leta prvič delala skupaj na izkopavanjih v Peruju. Zagledal je helikopter in se počasi odpravil ven. Svojo skodelico je pomil in pospravil nazaj v omaro. Pri tolikih ljudeh, je moral vsak pospraviti za seboj, če so hoteli imeti red. Pograbil je še svojo jakno z velikega obešalnika pri vratih. Se toplo zavil v puhasto gmoto, potegnil kapuco na glavo in izstopil. Nekajkrat se je podzavestno prestopil z noge na nogo, da se ogreje. Opazoval je prišleke, ki so s svojimi torbami in sklonjenimi glavami pohiteli proti toplemu zavetju. Ob njega se je postavila gospa Beckett, njihova zdravnica. V rokah je imela seznam, da bi nove sodelavce lažje usmerila v njihove sobe. Glasno jih je pozdravila in povabila v toplo notranjost baze. Zadnji je stopal Jacob. Že od daleč se je nasmihal svojima prijateljema. Doktor Beckettova mu je pomahala in sledila ostalim v notranjost. Še dovolj časa bo, da ga pozdravi. Zunaj je mraz rezal do kosti in nihče si ni želel po nepotrebnem biti na mrazu dlje od nujno potrebnega. Jacob je otresel sneg s svojih čevljev in vstopil. Takoj, ko je zaprl vrata se je obrnil in spustil svojo torbo na tla, torbo s prenosnim računalnikom in nekaj pomembnimi papirji je imel obešeno prek rame. Roko je ponudil prijatelju Kennethu in ga še grobo objel in potrepljal po hrbtu.

»Kenneth, lepo te je videti.« se mu je zasmejal.
»Enako, Jacob. Res sem vesel in vznemirjen, da bova spet delala skupaj.« je iskreno odvrnil Kenneth in svojo jakno obesil na obešalnik.
Jacob ga je posnemal. Videl je, ko je pristopil mladenič  in vzel njegovo torbo. »Jo bom nesel v vašo sobo.« je pristavil, vzel še prenosni računalnik, ki mu ga je izročil Jacob in odšel. Jacob je predvideval, da je eden od nadarjenih študentov, ki so dobili priložnost pomagati pri delu. Samo pokimal mu je. Tudi ostali so hitro odšli naprej. Pogledal je staro prijateljico, ženo vodje projekta, doktor Beckettovo, ki se mu je iskreno smehljala.
»Jacob, vesela sem, da te končno vidim. Že nekaj časa je minilo od našega zadnjega srečanja.  Pravzaprav se ne spomnim več, kdaj smo na zadnje delali skupaj.« ga je veselo pozdravila.
»Julia, še vedno si najlepša doktorica, ki jih poznam.« se je zasmejal Jacob in jo stisnil v objem ter jo poljubil na lice.
»Oh, dečko dragi, še vedno si pravi šarmer.« se je zasmejala sivolasa gospa in mu vrnila poljub. »Žal, moram nazaj v ambulanto. Kenneth ti bo postregel kavo, midva pa se vidiva malo kasneje. Tudi Robert te bo zelo vesel. Čez eno uro je sklican sestanek, da se vsi novo prispeli seznanite z odkritji.« je dodala in odločno odkorakala po hodniku.
»Res sem potreben kave.« je rekel Jacob in sledil prijatelju v mini kuhinjo v skupnem prostoru za dnevno druženje. Počasi se je razgledal po prostoru. Vse raziskovalne baze so si bile podobne. Pametno izkoriščeni prostori z uporabnimi stvarmi, a dokaj neosebni in brez estetske note. Kot bi vstopil v laboratorij ali mravljišče. Velika skupna soba je bila družabni prostor, konferenčna soba in jedilnica v enem. Zato ga ni presenetilo, da je pomislil, da je vstopil v ceneni bistro. Vsaj klopi okoli miz so bile oblazinjene in so nudile udoben počitek.
Sedla sta v fotelja ob peči. Jacob je naredil požirek kave in se zagledal v prijatelja. »Kako si? Kaj se dogaja v tvojem življenju?« je radovedno vprašal.
»Oh, toliko tega.« se je zarežal Kenneth.
Tudi Jacob se je moral zasmejati. Poznal je Kennetha, ki je bil vedno v pogonu. In če ga je kaj poznal, je bila tudi kakšna postavna ženska v igri.
»Ne vem, kje naj začnem! Tole raziskovanje je eno najboljših in najbolj zanimivih v moji karieri. Veš koliko strokovnjakov se vas je zbralo? Vsi imate laskave nazive, da se mi kar meša od vseh vaših doktoratov in profesur.« se je še vedno smejal Kenneth. Malo se je zresnil in trpeče pogledal prijatelja. »Zaljubljen sem. Srečal sem tisto pravo. Saj jo boš spoznal, trenutno je še zunaj na najdišču. Oh, kakšna ženska. Visoka, vitka in dolgonoga. Kar izgubiš se v modrini njenih oči in vsi tisti zlati kodri s pridihom rdeče. Njene ustnice, naravno rdeče in rahlo našobljene, kar same vabijo, da bi jih poljubljal. In njen glas, kot bi poslušal angela. Mehak in pojoč. Lahko bi jo poslušal ure in ure. Še nikoli nisem videl ženske, ki bi se tako milo in graciozno  premikala. Pametna je, no saj je v končni fazi paleontologinja. Madison ji je ime.« je sanjaril.
»Madison?« je lenobno vprašal Jacob.
»Ja, doktor Madison A. Benson. Jo poznaš?« je pričakujoče vprašal Kenneth.