»Ljubim te, Madison. Oprosti mi vse s čim sem te prizadel.« je šepnil.
»Izdal si me na celi črti.« je uspela šepniti nazaj. Nato ga je odrinila.
Spustil jo je in se odmaknil za pol koraka. »Vem. Ne obstajajo besede, s katerimi bi ti se lahko opravičil. Ne morem zavrteti časa nazaj in popraviti svoje napake, čeprav bi jo zelo rad. Toda obljubim ti lahko, da take napake nikdar več ne bom ponovil. Nikdar več te ne bom izdal. Prosim, daj nama še eno priložnost.« je rekel in iskreno mislil vsako izrečeno besedo.
»Ne vem Jacob, res ne vem ali grem lahko s teboj naprej. Ne vem ali sploh lahko obstajava kot par. Preprosto, nisem prepričana, če sem dovolj močna, da te spustim v svoje življenje. Ne vem ali ti res lahko zaupam. Veliko tega ne vem.« je tiho dahnila in se povzpela v svojo posteljo. Toplo se je zavila v svojo odejo in mu obrnila hrbet.
Nemo jo je opazoval. Srce mu je krvavelo. Ni ji mogel oporekati, ko pa je imela prav. Ljubi jo in brez nje je njegovo življenje brez smisla. Ne bo se predal tako zlahka. Dokazal ji bo, da mu lahko zaupa. Predvsem se morata pogovoriti. Razložiti ji mora, kaj se je res dogajalo tistega usodnega dne. Ugasnil je luč in še sam legel.
Zbudili so se v lepo, sončno jutro. Čez noč je napadalo nekaj novega snega. Po zajtrku so se odpravili do jame. Morali so izkoristiti čas, dokler ni vse pomrznilo in izvleči čim več najdenih stvari in okostij. Jacob je stopil iz kompleksa ven med zadnjimi. Opazil je, da so družno čistili avtomobile od snega. Vmes so se kepali in vsepovsod je odzvanjal smeh in vriskanje. Med veselimi glasovi je takoj prepoznal Madisonin smeh. Še sam se je nasmehnil. Ni je videl, saj je med njima stal Kenneth. V naslednjem trenutku se je Kenneth sklonil in v Jacoba je priletela kepa snega. Njegov pogled se je srečal s presenečenim Madisoninim pogledom, nato je bušnila v smeh. Takoj je dojel, da je kepo namenila Kennethu in ne njemu. Vseeno se je naredil jeznega in se pognal proti njej. »Si me ravnokar okepala?« je rekel strogo. Njegov nagajivi nasmešek in lesketajoče oči so dokazovale, da se v resnici zabava. Ostali so obstali, saj jih je zanimalo, kako se bo vse skupaj končalo. Madison se je pognala v beg okoli avtomobila, Jacob pa ji je sledil. »Ja, okepala sem te. Pa kaj? Malo snega ti ne bo škodilo.« se je smejala in gledala Jacoba v oči preko strehe avtomobila, pripravljena na beg. »To boš plačala.« se je zdaj tudi Jacob smejal. Nakazal je, da bo stekel desno, nato pa je odšel levo in se pognal za njo. Stekla je stran od avtomobilov. Upala je, da bo hitrejša od njega, a jo je kaj kmalu ujel. Vrgel se je na njo. Skupaj sta padla v sneg. Ujel jo je pod svoje telo. Sedel ji je na noge in ji ukleščil roke. Urno ji je spustil eno roko in zajel malo snega, ki ji ga je pomazal po obrazu. Madison je nemočno cvilila in se poleg še krohotala. Če se ne bi toliko smejala, bi se ga že še rešila, a enostavno ni se mogla nehati smejati. »Prav, prav. Predam se. Zmagal si.« se je hihitala. Jacob jo je še vedno držal v snegu in jo resno pogledal, dvignil je eno obrv in izraz na njegovem obrazu je govoril, čakam. »Prav! Oprosti, ker sem vrgla kepo vate.« je dodala malenkost bolj umirjeno in bolj uradno.
»Bojim se, da nisem dobro slišal.« je rekel tuhtajoče.
»Jacob, oprosti ker sem vrgla kepo vate.« je glasno zavpila Madison.
»Vidiš, da ni bilo težko.« se ji je zarežal Jacob in se nagnil ter jo na hitro poljubil. Vstal je in ji ponudil roko, da bi lažje vstala.
Sprejela je njegovo ponujeno dlan. Ko je spet stala na nogah, se je še vedno z nasmehom na ustnicah, začela čistiti od snega. Jacob ji je pomagal. Otrl ji je jakno po hrbtu in stresel sneg s hlač. Oba sta se zabavala. Nista opazila, da so se tudi drugi zabavali, dokler so ju opazovali. Ben je stal poleg avtomobila in veselo mahal z repom. Ko sta se Jacob in Madison približala je le enkrat zalajal. Nekdo je odprl prtljažni prostor in Ben je naučeno skočil na svoje mesto v avtu.
