Led Aljaske 13. del

Pridno so delali celo dopoldne. Madison se je težko zbrala. Ves čas so se ji misli vrtele okoli Jacoba. Končno si je priznala, da ga je pogrešala. Tako rada bi mu stekla v objem in tam ostala do konca življenja, a vedela je, da ni dovolj močna. Najbrž bi se zjokala in padla na dno. Ni bila prepričana, da bi se znala od tam pobrati. Ne glede na njegove besede, da je ne bo več prizadel, ni vedela ali je dovolj močna, da se z njim pomeni o preteklosti in ga sprejme nazaj v svoje življenje. Preteklost ji je visela nad vratom kot ostro rezilo giljotine. Trudila se je, da bi Jacoba in preteklost odrinila iz svojih mislil. Ni ji ravno uspevalo. Tako lepo se je bilo smejati z njim. Vsakič, ko je poškilila k njemu, je opazila, da jo gleda. Njen nemir se je samo stopnjeval. Zaradi tega je postala slabe volje. Preganjala jo je preteklost, bila je nemirna zaradi Jacobove bližine in življenje se ji počasi sesuvalo. Želela si je Jacoba, želela ga je v svoji bližini in v svoji postelji. Toda vsakič, ko je pomislila na skupno prihodnost se ji je vrnila boleča preteklost in jo opomnila, da je v enem dnevu izgubila smisel svojega življenja, nerojenega otroka, moža in sama sebe. Komaj je dočakala čas kosila. Urno je stopila do avta in se spretno izognila Jacobu. Zavedala se je, da bo med kosilom sedel poleg nje, a vedela je, da v pričo drugih ne bo drezal v njo. Pohitela je ven in v avto. Na srečo ji je Ben sledil. Za zdaj se je izognila Jacobu. Vso kratko pot nazaj, se je trudila zbrati in si narisati nasmeh na obraz. Drugi niso opazili njene slabe volje, a Jacob jo je predobro poznal, da bi ga lahko ukanila. Pri kosilu se je postavil v vrsto za njo in ji šepnil na uho: »Kaj je narobe? Tako potrta si.«
»Nič. Samo glava me je začela boleti.« mu je šepnila nazaj. Ni se trudila, da bi se nasmehnila. Saj ne bi verjel njenemu nasmehu. Samo pokimal ji je. Sedla sta za mizo. Čutila je, da jo opazuje. Pogledala ga je. »Dobro sem. Ne drezaj. Pusti me pri miru.« mu je šepnila. Žalostno jo je opazoval. V tem trenutku ji ni mogel pomagati drugače, kot jo res pustiti, da se sama spopade s svojimi nevidnimi demoni. Kenneth je ves vesel sedel za mizo in takoj povedal najnovejši vic. Vsi so se glasno zasmejali. Dobra volja se je ohranila ves čas kosila. Jacob si je oddahnil, ko je opazil, da se je tudi Madison začela smejati. Njeno razpoloženje se je popravilo. Tudi sama je opazila, da je veliko boljše volje, kot pred kosilom. V sebi se je nasmehnila spoznanju, kako si je sama zamorila dopoldne s premlevanjem o preteklosti. Mogoče bi bil že čas, da se resno spoprime z njo in si prizna, kaj jo tako obremenjuje. Mogoče je res prišel trenutek, da gre naprej. Poškilila je k Jacobu, ki se ji je nasmihal. Ni ji ostalo drugega, kot da se nasmehne nazaj.
»Imaš nekaj minut časa? Rada bi se pogovorila s teboj.« je tiho rekla Madison in pričakujoče pogledala Jacoba.
»Seveda, greva v sobo?« je veselo pritrdil Jacob. Samo pokimala mu je in sledila iz jedilnice.
Brez besed sta vstopila v sobo. Madison je zaprla vrata za seboj in se naslonila na njih. Jacob je lahko opazil njeno nelagodje in neodločnost. Kako ne značilno za njo.
»Prosim sedi. Rada bi se pomenila o dogodkih, ki naju žrejo oba.« je začela. Z roko mu je dala vedeti naj molči, saj je opazila, da je hotel nekaj reči. Ubogljivo je ostal tiho in sedel.
»Glej, nočem se prerekati, obtoževati in podobno. Najprej bom jaz iznesla svoje videnje dogodkov. Ne boš me prekinjal ali prepričeval. Poslušal boš mojo resnico iz mojega zornega kota. Potem boš ti povedal svojo resnico in ne bom te prekinjala. Čas je, da si poveva kaj misliva, da se je dogajalo. Oba sva odreagirala burno in se skregala. Zdaj nočem tega. Hočem, da izveš moje občutke in rada bi izvedela tvoje. To je vse.« je rekla resno in še sama sedla za mizo nasproti Jacobu, ki ji je samo pokimal.
»Dokler nisem naredila testa nosečnosti, ti nisem hotela povedati, da bova imela otroka. Že res, da sva se zavestno odločila, da prekineva z zaščito in da je čas za otroka. Vseeno bila sem presenečena, ker sem takoj ostala noseča. Pričakovala sem, da bo minilo vsaj nekaj mesecev predno nama bo uspelo. Kot sem rekla, bila sem presenečena in presrečna. Komaj sem čakala, da prideš domov, da ti lahko povem. Toda stvari so se obrnile in prvič tisti dan sem te videla šele pri Beckettovih. Pred teboj nikoli nisem mogla skriti svojih občutkov in takoj si začel spraševati, kaj me tako zabava in zakaj sem tako srečna. Potegnila sem te na stran in ti zaupala, da bova dobila otroka. Samo stal si in strmel vame z odprtimi usti. Dobila sem občutek, da ti ni po volji. Deloval si mi razočarano. V tistem je pristopil tvoj sodelavec in te potrepljal po rami ter ti povedal, da te v laboratoriju čaka Ashim Alfarid in da moraš tja. Nejeverno si me pogledal. Poljubil si me v slovo in nekaj zamomljal, nato pa glasneje rekel, da res moraš v laboratorij in naj te ne čakam. Opravičil si se, da odhajaš, še nekaj rekel Beckettovima in odšel. Malo kasneje sem tudi sama odšla domov. Nisem si znala razlagati tvojega odziva. Bila sem na trnih in nisem pazila kod stopam. Na stopnišču sem se spotaknila na preprogi, na tisti za katero sem te že nekaj časa prosila, da jo pritrdiš. Padla sem po stopnicah. Nekako mi je uspelo priti do telefona, a tebe nisem mogla priklicati. Poklicala sem Beckettova, ki sta takoj prišla. Odpeljala sta me v bolnišnico. Nikakor te nihče ni mogel priklicati. Zaradi padca sem izgubila otroka. Bilo mi je hudo, krivila sem se za nepazljivost. Počutila sem se tako sama in nemočna. Ni te bilo ob meni. Tudi zjutraj, ko sem se zbudila te ni bilo ob meni. Nisi se oglasil, nič nisem vedela o tebi. Nisem mogla ostati v bolnišnici in sem s taksijem odšla domov. Podpisala sem odpustne liste, čeprav me niso hoteli še spustiti. Čez nekaj ur si prišel domov in že z vrat začel vpiti name. Zmerjal si me, da sem svojeglava in nerazumna, da sem neodgovorna. Seveda sva izrekla še kup drugih besed in obtožb. Čisto si me odrinil in ponižal. Zato sem vzela svoje stvari in odšla.« je Madison na videz umirjeno iznesla svojo zgodbo. Srce se ji je stisnilo in glasno razbijalo v prsih, v želodcu pa je imela trdo kepo. Krotila je solze, saj ni želela vpletati čustva. Sama sebi je prigovarjala, da hoče slišati samo golo plat njegove zgodbe pri tem pa iznesti svojo zgodbo. Vse skupaj je prišlo do točke, ko ni več mogla držati bolečine v sebi. Na ta način jo je hotela ublažiti. Morala je skozi svoje občutke. Srce se ji je trgalo, a je pogumno pogledala moža. Ugotovila je, da je močnejša, kot je pričakovala.