»Kam pa greš, samo v brisači?« je nejeverno vprašal Jacob.
»Pod tuš.« je odvrnila in se mu nasmehnila.
»Naga?«
»Saj imam brisačo. Že tako ali tako naju opravljajo in se sprašujejo razno razne stvari. Mogoče jim bo zdaj kaj bolj jasno.« se je zahihitala in mu poslala poljubček.
»No ja, prav imaš.« se ji je nasmehnil, zadovoljen, da ji ni mar kar si drugi mislijo. Vsekakor mu je godilo, da njune skupne noči ni hotela zadržati v skrajnji tajnosti. Dobil je upanje, da bosta rešila zakon in da se bo po končani nalogi vrnila v njun dom.
»Jacob.« je začela resno, »zdaj niso pravi dnevi v mesecu, a v bodoče bova morala poskrbeti za zaščito.« je le izdavila svoje misli.
»Madison, ljubim te in ti ljubiš mene. Poročena sva in oba si želiva otroka. Nisva več najmlajša. Ti je misel, da bi lahko zanosila z menoj, res tako grozna?« je vprašal žalostno.
Nekaj časa je molče strmela vanj. »Ljubim te Jacob. Verjetno si še vedno želim tvojega otroka, ne vem, o tem nisem premišljevala. Stvar je v tem, da nisem prepričana, da sem sposobna pozabiti. Nosečnica bi morala biti zdrava v vseh pogledih, fizično in psihično. Jaz pa sem trenutno katastrofa na dveh nogah.« je zašepetala in se izmuznila skozi vrata. Urno je stopila pod tuš in pustila, da je voda skrila solze, ki so ji polzele po obrazu. Možnost zanositve ji je padla na pamet šele, ko je prijela kljuko na vratih in je po stari navadi, v trenutku vse povedala Jacobu. Zdaj, ko je omenil, si je morala priznati, da si še vedno želi srečno družinsko življenje. Jacoba ljubi in čeprav bo težko pozabila, je bila toliko poštena, da je sebi priznala, da bi rada živela z njim do konca svojih dni. Tudi njegovega otroka bi rada imela. Zavedala se je, da sta deset mesecev svojega življenja vrgla proč. Imela sta slabo izkušnjo in le skupaj jo lahko preživita. Zdaj ji je bilo žal, da je poročni prstan pustila v njuni hiši. Jacob je svojega še vedno nosil na prstu. Odločila se je. Zvečer se bo pogovorila z Jacobom. Priznala mu bo, da je končno sebi priznala resnico in da si želi živeti z njim. Vprašala ga bo o svojem poročnem prstanu. Povedala mu bo, da naj na zaščito kar pozabi. Po končani nalogi se bo z njim vrnila domov. V kolikor ne bo prenesla bivanja v hiši, jo lahko prodata in si kupita novo. Zdaj dobre volje, je stopila izpod tuša in pohitela v sobo. Očitno je Jacob odpeljal Bena ven, zato se je hitro oblekla in pohitela na zajtrk.
Jacob je z utrujenim korakom hodil proti izhodu iz jame. Globlje v jami so izkopavali posodo in druge dokaze človeškega bivanja v jami. Bil je čas za kosilo in počitek. Njegovi študentje so izkopanine že spravili v zabojčke in jih odnesli do avta. On je bil zadnji. Ko je Robert označil, da je ura kosila, se je jama kaj hitro spraznila. Radostno je opazoval Madison in njeno ekipo, ki je previdno vlekla kost iz skale. Presenečeno je ugotovil, da so bili nadvse uspešni, saj je že tretjina okostnjaka bila zunaj. Ustavil se je pri njih in se veselo nasmehnil svoji ženi. Zjutraj jo je malo razdražil s predlogom, da bi imela otroka in je zato ni počakal, da se vrne iz kopalnice. Toda pri zajtrku se mu je zdela prav srečna in sijoča, kar ga je nadvse razveselilo. Uspel ji je le zašepetati, da jo ljubi. Čutil je njen poročni prstan, ki mu je visel okoli vratu na verižici, ki mu jo je kupila pred leti. Spraševal se je, kaj bo rekla, ko bo odkrila, da ga ves čas nosi okoli vratu. Sinoči, ko se je šel tuširat je snel verižico, kar naredi le redko in je kasneje iz neznanega razloga ni spet zapel okoli vratu. Mogoče je tako moralo biti, je pomislil in se vprašal kdaj bo pravi trenutek, da ji prstan vrne. Obstal je pri njih in jih ponovno opomnil, da je čas kosila. Nejevoljno so odložili svoja orodja, zavarovali kosti in se odpravili ven. Jacob je urno povlekel Madison v svoj objem in ji ukradel poljub. Objeta sta zadnja izstopila iz jame in se urno odpravila proti čakajoči ekipi. V hipu se je Madison ustavila. »Počakaj, fotoaparat je ostal v jami. Moram ponj.« je rekla, se odtrgala iz njegovega objema in stekla v jamo. Jacob je ni čakal, stopil je do svojega avta in ravno, ko je hotel sesti vanj je zabobnelo. Čutil je tla pod nogami, ki so se premikala, da je izgubil ravnotežje in skoraj padel. »Potres!« je nekdo zavpil. »Madison!« je zatulil Jacob, ko je opazoval vhod v jamo, ki se je krušil in zapiral prehod. Od tresenja zemlje ni mogel narediti niti koraka. Nemočno je klečal na snegu in z grozo opazoval skale, ki so s truščem letele okoli. Čez nekaj trenutkov, ki so se njemu zdele neskončno dolge, so se tla umirila. Takoj je stekel h kupu skal, kjer je nekoč stal vhod. Z nadčloveško močjo je odmetaval manjše okruške. Presenečen je opazil, da mu vsi pomagajo.
»Madison! Ben!« je klical in poskušal odvaliti veliko skalo, ki se je zagozdila. Kaj hitro je še nekaj rok poprijelo in po težkem naporu se je skala le odvalila stran, a vhod je še vedno bil zaprt.
»Ben laja.« je nekdo radostno vzkliknil. Vsi so dobili še dodatno moč in še hitreje kotalili skale in odkruške z vhoda.
»Madison!« je ponovno poskusil Jacob, ko je tudi sam slišal pasji lajež. A njenega glasu ni slišal v odgovor.
