V jedilnici je vladal tihi vrvež. Vsi so zaploskali, ko je Jacob pod roko pripeljal Madison v jedilnico. Sedla je na svoje mesto in se zahvalila Kennethu, ko je pred njo postavil pladenj s hrano. Pojedli so v veselem klepetu. Jacob je pospravil njuna pladnja in sedel nazaj na klop. Povlekel jo je v svoj objem in ubogljivo je naslonila glavo na njegovo ramo ter poslušala Roberta, ki jim je razlagal o nedavnih dogodkih. »Iz uprave so klicali. Jutri začnemo pospravljati stvari. Vsa odkritja bodo prenesli v glavno stavbo v Washington. Tam boste nadaljevali svoja raziskovanja. Del moje ekipe bo ostal tukaj in nadzoroval seizmološke spremembe. Za zdaj nihče ne bo hodil v jamo.« je rekel stvarno. »Madison, imela si prav, ko si rekla, da imamo tukaj neko vrsto Bermudskega trikotnika. Pregledali smo vse zapise in merjenja nastala ob potresu. Zelo nenavadno. Epi center je bil v sami jami. Toda okoli gore se ni širil značilen potresni val. Val se je širil nekih sto metrov od epi centra, nato se je obrnil nazaj, sam vase. Le zelo šibek udarni val je šel naprej. Tukaj v postojanki skoraj niso čutili potresa. Res nadvse skrivnostno in nenavadno. Z Julijo bova še nekaj časa ostala tukaj. Poskušal bom ugotoviti za kaj je šlo.«
Vsi zbrani so presenečeno obsedeli. Prvi je spregovoril Jacob: »Kar nekaj stvari je za pospraviti in pripraviti za pravilen transport. Najbolje bo, da se podvizamo.« Madison mu je samo prikimala, prav tako ostali. Robert je počasi vstal in ogovoril klepetajoče raziskovalce: »Jutri začnejo s transportom odkritij nazaj v Washington. Žal mi je, ker vam bom odvzel počitek po kosilu, a moramo začeti s pospravljanjem. Hvala za ves trud, ki ste ga vložili do sedaj in hvala za vse kar boste še storili. Lepo je bilo sodelovati z vami.«
Družba mu je samo mrmraje vrnila zahvalo in se počasi razkropila po opravkih. Jacob je objel Madison: »Kaj, ko bi šla malo počivati? Imaš sposobno ekipo, pospravili bodo tudi brez tebe.«
»Dovolj sem počivala. Grem v svoj laboratorij. Ko bom čutila utrujenost bom šla počivat. Prav?« je nežno rekla in ga pobožala po obrazu, da bi odgnala njegovo zaskrbljenost.
Samo pokimal ji je in jo pospremil do laboratorija. Pustil jo je z njeno ekipo, sam je odšel k svoji. Čez čas je šel pogledat kaj počne. Na velikih mizah so stale škatle in škatlice v katera so spravili opremo. Madison je ravno zaprla leseni pokrov zaboja, da ga je lahko eden od študentov zabil z žebljem. Vedel je, da so notri kosti ene od živali, ki so jo uspeli iztrgati skalnatemu prijemu. S črnim flomastrom je na vrh napisala nekaj podatkov in svoje ime. V kupu lesenih zabojev je bilo težko najti pravega, če le ta ni bil dobro in podrobno označen. Madison je čutila Jacobov pogled na sebi, obrnila se je in se mu nasmehnila. Stopila je k njemu. »Res imam dovolj. Bi me pospremil do najine sobe?«
»Seveda.« ji je radostno odgovoril.
Še nekaj napotkov je dala svoji ekipi, si ogrnila jakno in z Benom za petami stopila na hodnik. Jacob jo je takoj objel in popeljal ven. Ni si drznil vprašati, kaj se bo zgodilo, ko prispejo v Washington. Nič nista govorila o nadaljevanju njunega življenja. Trenutno ga je sprejela v svoje življenje in mu pustila blizu. Kaj bo, ko bosta doma? Bo vztrajala pri svojem in šla v svoje majhno stanovanje? Bo želela priti domov, v njuno hišo? Ga bo še želela ob sebi? Toliko vprašanj se mu je porodilo, a ni imel poguma vprašati jo. Prispela sta v svojo sobo. Pomagal ji je sleči jakno. Nato jo je udobno namestil v svojo posteljo in jo pokril. Ben se je zleknil na preprogo pred posteljo in si glavo naslonil na šape, bil je v pripravljenosti braniti svojo izbrano gospodarico. Jacob se je sklonil in jo poljubil. Tiho je zapustil sobo in se vrnil v laboratorij, saj niso še končali dela. Pred večerjo se je vrnil in tiho vstopil. Pozdravil ga je Ben, ki je dvignil glavo in dvakrat z repom udaril po tleh, nato je spet legel nazaj. Madison je spala. Bila je krhka in ranljiva. Le kako naj jo prepriča, da se vrne z njim domov? Stal je nekaj trenutkov in jo opazoval. Odločil se je, da bo tvegal njen bes in možno zavrnitev. Snel si je verižico in z nje vzel njen poročni prstan. Počasi in previdno, da je ne prebudi, ji ga je dal na prst. Počasi je odprla oči in se mu nasmehnila. Nato se je rahlo pretegnila in poskušala sesti.
»Saj bi ti rekel, da še počivaj, a je čas za večerjo. Boš zmogla?« je nežno vprašal in jo kratko poljubil.
Uspela mu je le prikimati, nato je le vstala in se odpravila v kopalnico. Počakal jo je na hodniku. Iz kopalnice je prišla rahlo zmedena. Resno je pogledala Jacoba in dvignila svojo roko, ter mu pokazala prstan. »Spraševala sem se, kje je.« je bilo vse kar je zašepetala.
Jacob jo je resno opazoval, nato je dvignil svojo roko in ji pokazal svoj prstan. »Ljubim te Madison. Nočem živeti brez tebe. Prosim sprejmi svoj prstan nazaj. Ves čas sem nosil tvoj prstan na verižici okoli vratu in upal, da ti ga bom lahko vrnil in popravil napako in zmedo izpred desetih mesecev.«
Nič ni odgovorila. Pogledala je prstan na svojem prstu in počasi odkorakala proti jedilnici. Jacob jo je hitro ujel in si jo privil v objem. Nežno jo je poljubil na senca. Čeprav ni rekla ničesar, je bil srečen. Ni mu vrnila prstana. Ni ga grdo gledala. Ni se izmuznila iz njegovega objema. Mogoče pa obstaja upanje za njiju dva.
Pozno popoldne so prileteli v Washington. Oprema in njihove raziskave ter okostja so že včeraj odpeljali in so jih zdaj že čakali v prostorih družbe. Izkrcali so se iz letala in poiskali svojo prtljago. Nato je sledilo glasno poslavljanje. Nekateri se bodo še videli in nadaljevali raziskave, večina pa se bo vrnila svojemu vsakdanu, delu in študiju. Jacob je na voziček zložil svojo in Madisonino prtljago. Medtem je ona opravila vse postopke in prevzela Bena. Ko so pakirali svoje osebne stvari je Ben vestno sedel ob njeni prtljagi in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi ga pustili v postojanki. Končno se je prikazala. Jacob je začel stvari pospravljati v taksi. Madison je sedla zadaj z Benom in Jacob je bil prisiljen sesti naprej. Pogledal jo je in v očeh mu je prebrala neizrečeno vprašanje, kam bo šla. Nasmehnila se mu je.
»Čas je, da se vrnem domov. Skupaj sva celota in le skupaj lahko rešiva vse težave.« je rekla nežno in pobožala Bena po glavi, ki jo je položil v njeno naročje. Nato je taksistu dala naslov njune hiše. Jacob jo je ljubeče gledal. Solze so se mu zasvetile v kotičkih oči. »Ljubim te!« ji je povedal samo z odpiranjem ustnic in z isto gesto mu je vrnila besede ljubezni.
