Led Aljaske 2. del

»Sem jo že srečal. Torej sta sveže zaljubljena?« je nadaljeval pogovor v lahkotnem vzdušju.
»No. Kako naj rečem?« je začel skoraj jecljati Kenneth.
»Ti si zaljubljen v njo in ona se ne zmeni zate.« mu je predlagal Jacob.
»To bo točen opis trenutnega stanja. Samo, jaz sem vztrajen in verjamem, da se je že začela topiti. Kmalu bo spoznala, da sem pravi za njo.« je upajoče rekel.
»Dvomim. Pozabi jo, ni prava zate.« mu je sočutno povedal Jacob.
»Ne bom odnehal. Zaljubljen sem v njo. Res, da je štiri leta starejša od mene, a vseeno verjamem, da sem pravi za njo.« se ni dal Kenneth.
Jacobu ni bilo treba nadaljevati pogovora, saj so se vrata odprla in do njiju je prišel glasen vrvež, ki ga je s seboj prinesla ekipa, ki se je vrnila s terena. Najprej je do njiju pritekel razposajeni pes Ben, aljaški malamut, ki sta ga Beckettova, kot štirimesečnega mladička, dobila za darilo, ko sta začela to odpravo. Povohal je Jacoba in se gospodovalno zleknil poleg peči. Bolj zaradi navade, kot potrebe, saj ga je njegov debel kožuh varoval pred mrazom.
»Hudimana, Robert, ali res nisi mogel z odkritjem počakati do poletja?« je rekla Madison. Še vedno oblečena v jakno, je stopila do pulta in si natočila kavo.
»Saj je šele jesen. Kaj boš počela, ko bo prišla zima?« se je zasmejal Robert in si še sam natočil kavo.
»Zmrznila!« je zgroženo rekla Madison.
»No, potrpi še malo. Ko bo v jami začelo zmrzovati, ne bomo mogli nadaljevati dela in se bomo posvetili laboratorijskim raziskavam. Takrat boš delala na toplem.« se je zasmejal Robert.
»Vem, a bi raje vse to počela v poletnih in normalnih temperaturah.« je vzdihnila Madison in pogledala Jacoba in Kennetha udobno nameščena pri peči. Vdana v usodo, da je najtoplejši sedež v prostoru zaseden, je nemočno vzdihnila in se odpravila proti peči.
Kenneth je vstal. »Pridi sem. Sedi, se boš pogrela.« ji je predlagal.
Preveč jo je zeblo, da bi odklonila tako povabila. »Hvala.« je rekla hvaležno in sedla. »Jacob.« je rekla kratko in se udobno naslonila nazaj, ne da bi počakal njegov pozdrav. Ben je lenobno vstal in se sprehodil do Madison ter ji zvesto legel na škorenj. Z nezavedno kretnjo ga je pobožala po glavi. Od kar je prišla ji je Ben zvesto sledil. Očitno jo je pes posvojil, vsaj tak občutek je dobila, ker je ves čas na nek način skrbel za njo. Moralo bi biti ravno nasprotno, a ker se nihče ni pritoževal, je sprejela situacijo tako kot je in uživala v pasji družbi.
»Madison.« je bil tudi Jacob kratek, ko ji je odzdravil. Nato je vstal in se pozdravil z Robertom. Objela sta se in se potrepljala po hrbtih. »Lepo te je videti. Sedi, da se pogreješ.« je predlagal Jacob in si privlekel bližnji stol.
»Veseli me, da si tukaj. Lepo bo ponovno delati s teboj. Zdaj smo vsi zbrani. Res imamo veliko odkritje. O poslu bomo kasneje na sestanku. Povej, si se nastanil?« je kramljal Robert in hvaležno srkal vročo kavo.
»Eden od študentov je odnesel mojo torbo v sobo, a sobe še nisem videl. Tudi same postojanke si še nisem ogledal. Predvidevam, da je taka kot ostale postojanke. Takoj sem sedel sem. Res sem potreboval kavo in tudi s Kennethom sem se hotel pogovoriti in videti kako mu gre.« je sproščeno razlagal Jacob in vmes pogledal v še vedno mižečo Madison.
»Jaz ti bom razkazal postojanko in te odpeljal do tvoje sobe.« je predlagal Kenneth. »Kam so te pa sploh namestili?«
»V mojo sobo.« je zarenčala Madison.
Jacob se je samo namuznil in pogledal Roberta, ki mu je bilo rahlo nerodno.
»V tvojo sobo?« je nejeverno vprašal Kenneth in še sam pogledal Roberta. »Sigurno lahko najdemo kakšno drugo rešitev.« je poskušal rešiti situacijo.
»Ne trudi se, Kenneth. Z Robertom sva se temeljito pomenila in to je edina rešitev. Preživela bova.« je zlovoljno rekla Madison.
»Mogoče, bi šel Jacob v mojo sobo?« je vseeno poskušal Kenneth.
»In kaj, ti bi prišel k meni?« ga je nejeverno pogledala.
»No, saj veš kako čutim do tebe. Zakaj pa ne?« se je nasmehnil in upal, da deluje očarljivo.
»Pozabi, Kenneth. Če mu odstopiš svojo posteljo, lahko spiš tukaj, saj so vse druge postelje zasedene.« je rekla resno in vstala. »Grem do svoje sobe po zapiske in dodatni pulover. Ne pozabite, čez deset minut je sestanek.«
Vsi trije so vstali in ji sledili.
»Pustite skodelice, bom tokrat jaz vse pomila.« se je ponudila Alison, študentka, ki je delala z Madison.
»Hvala, zlata si.« se ji je nasmehnila Madison in odložila skodelico v lijak. Ostali so jo posnemali.