Led Aljaske 5. del

Jacob je vstopil v Madisonin laboratorij. Krožnik s hrano je molče odložil na mizo poleg njenega bloka. Stopil je do improviziranega pulta in vklopil aparat za kavo. Stal je ob pultu in jo opazoval pri delu. Ko je odložil krožnik ga je samo odsotno pogledala in nadaljevala s svojim delom. Vedel je, da ga ni namerno ignorirala. Ne, to je bila Madison, ki se je stoprocentno posvetila delu. Kava se je skuhala. Nalil ji je skodelico vroče, dišeče tekočine. V svojo je dodal malo sladkorja in nekaj kapljic mleka. S počasnim korakom se ji je približal in odložil skodelico pred njo. Tokrat ga je pogledala hvaležno. Sedel je na sosednji stol. Pazil je, da se ni preveč približal mizi na kateri je imela razstavljene fotografije ter nekaj kosti, poleg je imela še zelo zmogljiv prenosni računalnik. Na sosednji mizi je imela pod mikroskopom košček tenko odrezanega vzorca, ter razstavljene epruvete v katerih so v različnih tekočinah stali vzorci z najdišča.
»Nimaš dela?« je tiho vprašala in privlekla krožnik, ki ji ga je prinesel. Pogledala je kaj je na njem, si izbrala nekaj hrane, nekaj pa je pridržala Benu, ki je brez zadržkov sprejel ponujeno.
»Dokler ne izvlečemo vsaj enega telesa iz ledu, nimam.« je lenobno odgovoril.
»Veš, nekateri imamo delo.« je rekla hladno. Vstala je in iz improvizirane kuhinjice, ki je zavzemala posebno omarico s predali poleg hladilnika in majhnega lijaka, vzela Benovo posodo in stresla konzervo hrane ter jo postavila na tla. Ben je urno stopil in se zadovoljno lotil svoje večerje. Spet je sedla in si vzela še nekaj hrane.
»Ne bom te motil. Nekaj moraš pojesti. Dobro veš, da potrebuješ občasno kratko pavzo, potem si še boljša.« se ji je prijazno nasmehnil.
»Hvala.« je tiho rekla.
»Malenkost.« ji je odvrnil in mirno sedel na svojem mestu. Ni je hotel jeziti. Čeprav si jo je želel objeti, ni hotel hiteti. Dovolj časa bo, da se o vsem pomenita. Najprej morata vzpostaviti prijateljski odnos, kasneje bo reševal njun zakon. »Kaj si odkrila?« je z zanimanjem vprašal.
»Ne vem.« se je zasmejala in si s prsti pomela oči. »Nekaj nasprotujočih in begajočih dejstev. Kot bi imeli Bermudski trikotnik. Imam kosti treh različnih živali, v jami jih je še več.  Tudi teh še nismo sestavili v celoti. Bega me starost okostji. Iz tako različnih obdobji so, za enega sem prepričana, da je Benov sorodnik star komaj kakšnih dvesto let. V steni imamo ujet prekrasen primerek Diplodokovega mladiča. Njegov vzorec kaže na starost stosedemdeset milijonov let. Zanimivo je to, da je ujet v skali le slaba dva metra stran od tvojih ljudi. Tretje okostje mi je še neznano, a starost sem določila na nekih pol milijona let.« je skomignila z rameni in naredila požirek kave.
»Si resna? Zanimivo. Komaj čakam, da vidim jamo. Prepričan sem, da boš rešila uganko. Greva jutri skupaj na najdišče?« je rekel vznemirjeno.
Samo pokimala mu je in ga nekaj trenutkov nemo opazovala. »Pojdi, pusti me delat.« je dodala z rahlo žalostjo v glasu.
Vstal je in splaknil svojo skodelico. »Ne pretiravaj. Prav?« je rekel na vratih.
Samo pokimala mu je.
Malo je pomolčal. »Madison, lepo te je videti.« je še rekel in odšel.
»Ja, tudi tebe je lepo videti.« je zašepetala, ko so se zaprla vhodna vrata za njim in je ni mogel več slišati. Skozi steklo je strmela v prazen hodnik. Ben ji je položil glavo v naročje. Nasmehnila se mu je in ga pobožala po glavi. »Vem, da si ne zasluži, a ga vseeno še vedno ljubim.«