Led Aljaske 6. del

Madison je počasi in tiho odprla vrata svoje sobe. Ura je bila že krepko čez polnoč, ko se je prisilila, da je nehala z delom. Na poti iz laboratorija v bivalni kompleks je malo postala. Odgovorno je počakala, da je Ben opravil svojo pasjo nujo. Vsa premražena je najprej spustila Bena v sobo in nato vstopila. Takoj je opazila, da je prostor osvetljen s pridušeno lučjo. Gorela je majhna namizna svetilka na mizi. Jacob je sedel za mizo in na računalniku bral poročila in ugotovitve. Na skupni strani so vsi sprotno objavljali svoje izsledke. Ko je vstopila je ravno zaprl njeno poročilo in odprl zadnje Robertovo. Če bi bil zbran, bi jih že zdavnaj vse pregledal. A ni bil zbran. Tako, kot zadnjih deset mesecev, so njegove misli ušle k njej. Spominjal se je zadnjih petnajst let svojega življenja, njunega življenja. Ko se je vrnil iz njenega laboratorija, se je z izgovorom, da hoče zvedeti vse, posvetil delu. V resnici, je vedel, da ne bi mogel zaspati. Tudi, če bi zaspal, bi sanjal o njej in o tem, kako jo pogreša. Zdaj, ko je tiho vstopila, si je priznal, da jo je čakal. Skrbelo ga je za njo. Vedno je bila suha, toda od kar ga je zapustila je še shujšala. Njena vedno sijoča koža ni imela tistega, za njo značilnega leska. Njene oči so bile mrtve. Vse bi naredil, da bi ji vrnil tiste drobne gubice radosti, ki so se ji zarezale okoli oči, kadar se je smejala. Drugi tega niso opazili. Niso mogli, saj je niso tako dobro poznali. Vsa njena veselost in dobra volja sta bili zaigrani. Njih je preslepila, njega ni mogla. Zavedal se je, da je za del njene žalosti kriv sam. Ni je namerno prizadel, bil je splet okoliščin. Zdaj se mu je srce trgalo in ni vedel kako naj jo prepriča, da mu lahko zaupa. Kako naj se ji opraviči? Kako naj ji dokaže, da je nikdar več ne bo prizadel?
Ni vedela, kaj bi mu rekla, zato je molčala. Zdaj si ni želela pogovarjati z njim, o ničemer, še najmanj o njunem odnosu, preteklosti ali izrečenih obtožbah. Njegova prisotnost jo je motila. Motila njen dušni mir, čeprav je bil le navidezni mir. Že tako se je komaj borila s spomini, zdaj pa bo morala delati z njim. Upala je, da bo dovolj močna, da vse to zdrži. Najdba je bila preveč pomembna in tako zelo zanimiva, da je ni želela prepustiti drugemu. V kolikor bo za njo, njegova prisotnost prehud izziv, bo morala storiti ravno to. Ben se je zleknil pred posteljo, na svoje mesto na pisano pleteno preprogo, ki jo je Madison prinesla s seboj. Sama je vzela svojo toplo flanelasto pižamo v svetlo modri barvi in veliko toaletno torbico ter odšla v kopalnico. Opazila je, da so se Jacobovi srednje dolgi, svetlo rjavi kodri svetlo lesketali, torej se je stuširal in pred spanjem usedel pred računalnik. Kako značilno zanj. Nič se ni spremenil. No, mogoče je zdaj celo bolj postaven, kot se ga je spominjala. Prvič, ko ga je videla je obnemela ob njegovi pojavi. Visok, atletsko grajen s trdimi in razvitimi mišicami. Njegove jantarno rjave oči, ki se na trenutek delovale, kot bi gledal tekoče zlato, so se vedno nagajivo lesketale. Z leti se je njegovo telo izpopolnilo in postalo še bolj privlačno in poželjivo. Od nekdaj je skrival svoja leta. Tudi sedaj, kljub grenkobi, ki je pustila sled na njegovem obrazu, je deloval mlajše. Moška privlačnost in karizma sta žareli iz njega. Pri svojih sedemintridesetih je privlačil poglede tudi mlajših žensk in študentk, ki so sodelovale pri raziskavah. Nikoli ni bila ljubosumna, ker ji nikoli ni dal povoda za kaj takega. Od nekdaj je imel oči samo za njo. Verjela je v njegovo ljubezen. Srečna sta bila skupaj. Vse do tistega nesrečnega dne, ko se je celo njeno življenje sesulo. Potlačila je solze, ki so se pojavile v hipu, ko je pomislila na preteklost. Hitro se je stuširala, z muko je odrinila Jacoba in preteklost iz misli in se vrnila v sobo. Torbico je pospravila nazaj v omaro, pobožala Bena, hrepeneče pogledala v spodnjo posteljo in se povzpela na pograd. Urno se je zavlekla pod svojo flis podloženo odejo, čez katero je imela v flanelo oblečeno debelo zimsko prešito odejo, last firme in del osnovne opreme kompleksa.
»Lahko noč.« je tiho voščila Jacobu in se udobno namestila na blazino, ki si jo je zatlačila pod vrat.
»Lahko noč. Takoj bom ugasnil luč.« je rekel nežno in poklopil svoj računalnik. Ni mu ušel njen hrepeneči pogled na spodnjo posteljo. Tudi ona ni marala spati na višini, a on je res imel fobijo pred tem. Hvaležen ji je bil za uvidevnost. Urno je slekel kavbojke in srajco ter jih zložil čez naslonjalo stola. Ugasnil je luč in še sam legel.