Led Aljaske 7. del

Ben se ni pustil motiti in moral je paziti, da ga ne pohodi. Nasmehnil se je, ko je opazil, da v temi svetijo majhne zvezdice, ki jih je Madison zalepila na vrata. 
»Torej si posvojila Bena, čeprav je to Robertov in Julijin pes. Slišal sem, da sta se takoj ujela.« je tiho rekel.
»Sam se je tako odločil. Žal, dokler bo hotel biti ob meni, ga boš moral prenašati tudi ti.« je odvrnila.
»Saj me ne moti. Dobro veš, da imam rad živali. Saj sva načrtovala, da bi posvojila psa iz zavetišča, le uspelo nama ni. Mislim, da si zdaj ne načrtovano dobila psa. Težko se bosta ločila, ko zaključiš tukaj. Tudi Robert v mestu nima kaj početi s psom.« je rekel in tiho zazehal.
»Tudi sama sem že premišljevala o tem. Ni druge, ko končam, ga bom vzela s seboj. Čudovit pes je.« je zaspano odgovorila. »Lahko noč, vstajanje je ob pol sedmih.« čez pet ur, se je tiho opomnila.
»Lahko noč.« ji je odvrnil in se še sam namestil za spanje. Tako kot ona, si je tudi on zatlačil blazino pod vrat. Vedel je da spi na boku s pokrčenimi nogami, obrnjena od stene. Pogrešal jo je, privito v njegov objem. Spraševal se je, če tudi ona pogreša njegov objem. Ga vsaj malo pogreša, vsaj delček, tako kot on pogreša njo? Z mislimi o njej je utonil v spanec.

»Jacob, zbudi se.«
Počasi je odprl oči. Pomislil je, da sanja. Prelep obraz njegove ljubljene žene, se je sklanjal k njemu. Potem se je spomnil kje je. Niso sanje. Končno je zbral pogum in prišel na njeno najdišče. Po dolgih, žalostnih in praznih desetih mesecih je spet ob njem. Še dolga in trnova pot ga čaka, da zgladi njuno življenje. Spet je za trenutek zaprl oči, da zbere moč in vstane. Da se sam zbere, saj so roke same hotele potegniti jo v objem, ustnice so hotele okusiti njene. Želel si jo je. Noro želel.
»Daj, Jacob, zbudi se. Vstati moraš.« je ponovila in ga rahlo stresla za ramo.
»Ja, ja, saj sem buden.« je zastokal.
»Dobro jutro, zajtrk je čez deset minut. Potem gremo na najdišče. Toplo se obleci.« je rekla in odšla iz sobe. Ben je capljal pred njo in lenobno zadovoljno mahal z repom. Čas je bil, da ga spusti ven, tam bo ostal, dokler se ne bodo odpravili na najdišče.

»Dobro jutro.« je rekel v zapirajoča se vrata in vstal. Pustila ga je spati do zadnjega. Sploh je ni slišal, kdaj je vstala in se oblekla. Sinoči oziroma zgodaj zjutraj, je hitro zaspal. Zaspal je z mislimi o njej. Zaradi utrujenosti se ni mogel spomniti ali je kaj sanjal ali ne. Vsekakor, če je sanjal, je sanjal o njej. Navadil se je delati dolgo v noč in malo spati, saj je le tako lahko spal brez sanj. Dovolj hudo je bilo že to, da je venomer mislil na njo, zato si je želel vsaj malo praznega spanja. Pretegnil se je in oblekel. Na hitro je še skočil v kopalnico in med zadnjimi prišel na zajtrk. Postavil se je v vrsto. Opazil je zapeljiva nasmeška, ki sta mu namenili študentki pred njim. Tudi mlada kuharica ga je poželjivo opazovala. Vrnil jim je prijazen nasmešek in se delal, da ni nič opazil. Ni jih hotel spodbujati. Ženske so se od nekdaj trudile okoli njega. Seveda je opazil, saj ni bil ne slep ne neumen. A nobene ni nikdar spodbujal. Zanj je vedno obstajala samo Madison. Čeprav je ni videl deset mesecev, razšla sta se s kopico grdih besed in obtožb, je ves čas obstajala samo ona. Vzel je svoj zajtrk in se napotil proti mizi kjer so, na njegovo presenečenje, sedeli Julia, Robert, Tom, Kenneth in Madison. Poleg Madison je bilo še eno prosto mesto. Samozavestno je sedel poleg nje in jih vse pozdravil. Odzdravili so mu in nadaljeval s pogovorom, v katerega so zelo hitro povlekli še njega. Še bolj je bil presenečen, ko je ugotovil, da se pogovarjajo o čisto normalnih stvareh in ne o odkritju, najdišču ali kakšni znanstveni temi. Trudili so se raztrgati nov film Bruca Willisa.