Ljubezen pride sama 2. del

Vznesena je opazovala pokrajino, ki je hitela mimo okna njenega kupeja. V kotičkih polnih ustnic ji je lebdel nasmeh in v očeh se ji je iskrilo vznemirjenje. Strah pred negotovo prihodnostjo je počasi bledel in v njeno srce se je počasi naselilo veselje in mir. Zadovoljna je bila, da se je spomnila in poklicala gospoda Crocksa, ki ji je obljubil, da bo našel nekoga, ki jo bo počakal na postaji in vso njeno prtljago odpeljal domov. Ponovno je poškilila na uro na svojem zapestju in se zadovoljno nasmehnila, vlak bo prišel točno, brez minute zamude. Sreča in radost sta se zrcalili na njenem obrazu in sem ter tja se je morala opomniti, da je res grdo, da je tako zadovoljna in dobre volje, ko pa je vendar njen edini sorodnik mrtev. Res, da je imela strica Marvela zares rada, kljub njegovim napakam in nepremišljenim dejanjem in vedela je, da ji on ne bi zameril dobro voljo pa kljub temu, zdaj je bila čisto sama na tem svetu. Vseeno, vznemirjenje glede vrnitve domov, je bilo močnejše od žalosti. Ponovno se je prepustila sanjarjenju o svojem novem življenju in kaj vse bo naredila in kako. Zdaj je bila odrasla oseba, ki je vedela kaj hoče od življenja. Še preden se je dobro zavedala dejstva, da je prispela, se je vlak zaustavil na njeni postaji. Skozi okno je opazila gospoda Crocksa, ki se je naslanjal na svojo sprehajalno palico in svojega prvega soseda Iana, kateri je bil še otrok, ko se je ona odpravila v London. Veselo in iskreno so se pozdravili, čeprav sta se moška trudila skriti skrb in nemir pred njo je opazila, da je nekaj hudo narobe. Dokler ne sliši kaj se je zapletlo ob stričevi smrti, se ne bo obremenjevala, to je sklenila še tisti trenutek, ko je prejela pismo. Če ji je do sedaj uspevalo, potem bo lahko zdržala še malo. Veselo ju je ogovorila in z Ianom sta vso njeno prtljago spravila v njegov avto.
"Tako, Ian bo poskrbel za tvojo prtljago, midva pa greva k meni, gospa Crocks je pripravila lahkotno kosilo, da se okrepčaš preden se lotiva poslovnih zadev." se je zasmejal gospod Crocks in Shenon pokazal proti svojemu avtomobilu.
Vzela je svojo torbico in košaro s Philom ter sledila v njegov avto, pri tem pa ugotavljala, da se gospodu Crocksu leta že precej poznajo, v starih časih bi teh nekaj ulic do njegovega doma prehodila.

Shenon je vstopila na dobro znano dvorišče. Zaprla je lesena vrata in se s hrbtom utrujeno in brez življenja naslonila nanje. S pogledom se je sprehajala po trdnih zidovih svojega doma, kateri so kar klicali po novi barvi, tako kot lesene naoknice s katerih je izginil lesk laka. Rožni grmički, o katerih je tolikokrat sanjarila, so počasi začenjali brsteti, tudi plevel je neumorno rasel povsod kamor koli je pogledala. Toda, to je bil prizor, ki ga je pričakovala. Po stezi od hlevov do hiše je v poltemi prihajajočega večera opazila moško postavo, ki se ji je bližala. Moški je bil visok in širokih ramen. Ni se prestrašila, pravzaprav nič ni naredila ali pomislila. Samo stala je in ga opazovala. Zaradi teme in oddaljenosti ni videla njegovega obraza, zato pa je slišala njegov globoki glas, ki ji je nehote prinesle neko nerazložljivo vznemirjenje, ko jo je pozdravil: "Dober večer, vi ste najverjetneje gospodična Shenon McMaloh."
Tiho z zlomljenim glasom, kot bi ne bil njen mu je odgovorila: "Dober večer, ja jaz sem Shenon McMaloh in vi ste najverjetneje gospod Conorey." 
"Ja, to bom jaz, pridite zunaj je že hladno, skuhal nama bom kavo." je rekel odločno in se napotil v hišo.
"Gospod Conorey," je začela, a jo je moški hitro prekinil, "Colin, ime mi je Colin."
"No prav, Colin, tole je zame precejšen šok in res sem na koncu z močmi, prosim ali bi se lahko danes pretvarjala, da tistega drugega ni in šele jutri sedla in se pomenila o najini situaciji." je uspela izdaviti. 
"Mislim, da imam več kot dovolj skrbi v hlevu, tako, da mi ta predlog čisto odgovarja." je rekel hladno in izginil v hišo.

Nekaj časa je še tako slonela na ograji in opazovala temno noč, ki se je polastila pokrajine. Phil je imel že dovolj vsega prenašanja v košari in se je odločno oglasil in prisilil Shenon, da je vstopila v hišo. Takoj, ko je zaprla vhodna vrata je spustila nesrečnega mačka na prostost. Kot bi bil voden z neznano silo, se je odpravil v kuhinjo, kjer si je Colin kuhal kavo. Shenon ni preostalo nič drugega, kot da sledi mačku. S pogledom je pokukala v dnevno sobo, kjer je stala njena prtljaga. Takoj ji je v oči padlo, da je vse v hiši bilo točno tako, kot ko je bila njena mama živa. Pokukala je v kuhinjo in nemočno rekla: "Res se opravičujem, to je moj nevzgojeni, scrklani in zelo trmasti maček Phil. Bodite ostri z njim, pa vam bo dal mir. Lahko noč." obrnila se je in poiskala svojo potovalko, za katero je vedela, da skriva njene obleke ter kozmetično torbico in se odpravila po stopnicah v zgornje nadstropje, v svojo sobo. Dokler se mu je opravičevala, je stal za štedilnikom tako, da ga je videla samo v hrbet. Potrdilo se je to, kar je že zunaj predvidevala. Colin je bil visok in mišičast moški. Lepo grajen z dolgimi lasmi barve zrelega klasja, zavezanimi v čop. Mogoče bi v kakšnem drugem času, ob kakšni drugi priložnosti, postala za trenutek in si oči napasla na njegovi popolni, možati postavi, a danes ni bil tak dan. Pravzaprav, sploh ga ni zares pogledala. Samo obrnila se je in odšla. Colin je slišal, ko je vstopila in v naslednjem trenutku se je maček ovil okoli njegove noge. Hitro za tem, ga je presenetil utrujen in polomljen glas ženske od katere je bila odvisna njegova prihodnost. Ravno je zakuhaval kavo in se ni mogel takoj obrniti, ko mu je to končno uspelo, je odprl usta v nameri, da ji ponovno ponudi kavo, a nje ni bilo več. Tiho je rekel: "Lahko noč." in si jo poskusil izbiti iz misli. Zdaj pa res ni imel časa, da bi se ukvarjal z neznanko, za katero sploh ni vedel kako ga bo sprejela. Ne, zdaj je imel pomembnejše opravke, njegova kobila bo imela svojega prvega žrebička in dozdevalo se mu je, da je nekaj narobe.