Moja punca, Deni! 1. del

Po kolesarski stezi se je izza ovinka pripeljalo dekle na rolerjih. V oprijetih kavbojkah in rdeči kratki jakni, mladostnega videza, je delovala kot študentka, ki se ji mudi v honorarno službo. Kljub naglici se je ustavila na vogalu zakotne uličice v kateri so bila skladišča bližnjih trgovin. Iz nahrbtnika je povlekla papirnato vrečko v kateri je bilo nekaj hrane in jo z lepim, naravnim in iskrenim nasmehom dala možu z dolgimi v čop spetimi lasmi in dolgo že malo sivo brado, ki je v starih oblačilih sedel na kartonski škatli. »Oh, drago dekle, ti si vedno tako prijazna, neštetokrat ti hvala in naj te vsa sreča tega sveta spremlja v življenju,« je še zavpil za njo, ko se je pognala naprej po svoji poti. Samo pomahala mu je in že je ni bilo več. Hitro je prispela pred stranski vhod v klinični center, na klopci si je snela rolerje in obula lahke platnene superge, ki jih je imela v nahrbtniku, vanj pa spravila čelado in ščitnike. Preden je vstopila v stavbo, si je še z roko popravila kratko razmršeno frizuro. Receptor se ji je nasmehnil in že od daleč pomahal s pošto, tako, da je urno stopila k njemu.

»Dobro jutro, doktor Deni,« jo je veselo pozdravil receptor, »nekaj malega pošte imam za vas, če vam ni težko  še to vzeti?«

»Dobro jutro Lezli, zakaj bi mi bilo težko vzeti pošto, saj je zame, hvala ti. In kako kaj tvoja rama?« se je malo pomudila ob receptorskem pultu in z zanimanjem opazovala možakarja v uniformi.

»Hvala, veliko bolje, tista vaša krema res pomaga.« Lezli ni skrival hvaležnosti.

»Me veseli,« je še pristavila in odšla proti dvigalu. Tam je že stalo nekaj ljudi, zato je veselo pozdravila in še preden so ji lahko odgovorili, se je čez hodnik razlegal piskajoč moški glas, ki jo je klical: »Doktor Carterjeva, doktor Carterjeva, počakajte malo, takole pa ne bo več šlo!«

Deni se je obrnila in z zanimanjem opazovala majhnega, priletnega možakarja s čudno okroglimi očmi in plešo, ki jo je na vsak način poskušal skriti s česanjem dolgih, tenkih, sivih las čez lesketajočo praznino na svoji glavi. »Doktor Erni, kaj ne bo šlo?« je potrpežljivo in vljudno vprašala. Dvigalo je že prišlo in ostali so vstopili, toda nekdo je stopil pred senzor in s tem zadržal dvigalo še za njo. Ne, da bi bili samo vljudni, bolj je bilo to, da so bili vsi radovedni, kaj ima doktor Erni za bregom.

»Ja, to, doktor Carterjeva, ne morete priti v bolnišnico z rolerji, to je proti pravilom, uničili boste pod in slab zgled dajete mladim in novo zaposlenim v naši ustanovi!« je ves zaripel v obraz hitel razlagati. »Doktor Erni,« je mirno začela Deni, »če je vam nerodno, bom jaz poklicala na očesno in vam priskrbela takojšnji pregled. Veste, če ne opazite, da imam rolerje v roki in ne na nogah, potem se vam je očitno vid zelo poslabšal!« je na videz zaskrbljeno gledala starejšega kolega. Doktor Erni je samo pihal in nekaj zajecljal, kar je bilo slišati kot kakšna predrznost, toda Deni se ni več zmenila zanj in je vstopila v dvigalo. Ko so se vrata zaprla, so se vsi začeli smejati, prileten gospod v kotu pa je resno dejal: »Nov dan in nov rezultat, 1:0 za kardiologijo.«

Deni ga je presenečeno pogledala: »Primarij Hichs?« je bilo vse kar je uspela reči.

Mož se je samo nasmehnil in nadaljeval: »Kaj, a samo ti in tvoji  se lahko zabavate z neumornim in neumnim Ernijem. Saj vsi vemo, zakaj se spravlja nate in na tvoje osebje, zaradi tistega dogodka v jedilnici, ko si mu stopila na prste, ker si je preveč drznil in je ustrahoval sestre in strežnice. Premehka si Carterjeva, takrat bi lahko dosegla, da ga vržejo iz službe.«

»Vem,« je odgovorila, »ampak takrat tega enostavno nisem mogla, saj se tega tudi on zaveda in ne bo šel predaleč, ker ve, da v kolikor me bo preveč razjezil, mu bo res huda predla. In dokler ima tako naivne izpade, naj mu bo,« je še dodala in izstopila v svojem nadstropju.

»O, dobro jutro pupiki,«  je že od dvigala pozdravila svojo visoko nosečo medicinsko sestro, ki je trenutno delala na recepciji. Tako, kot vsako jutro, je pobrala še interno pošto, ki je prispela, povohala nov šopek rož na mizici, spotoma položila roko na napet nosečniški trebuh in nekaj zašepetala drobnemu bitjecu v njem, vljudno in na videz jezno okregala starejšega pacienta, da je še prezgodaj in naj se vrne v posteljo, pokukala v sobo k najmlajšemu pacientu in ko se je prepričala, da je fant trenutno dobro, je nadaljevala pot. Ustavila se je v čajni kuhinji ter milo zaželela dobro jutro in še preden je uspela na obraz privabiti nedolžen in naiven izraz ter nekajkrat pomigati s trepalnicami, kar je pomenilo, da bi ubijala za kavo, ji je že nekdo v tista dva prosta prsta porinil njeno ogromno skodelico vroče in dišeče kave. Vsa omamljena od vonja je končno, še vsa otovorjena, sedla v ogromen mehak naslanjač za lepo pospravljeno pisalno mizo v  svoji ordinaciji, na kateri je stala lična tablica z napisom primarij Dr. Denise Barbra Carter, dr. med. spec. kard. kir.. Naredila je prvi požirek kave in zamižala ter uživala v trenutku. Spreletelo jo je, da je to njeno življenje, življenje, ki si ga je ustvarila sama in je točno tako, kot si ga želi in trenutno v njem nima namena nič spreminjati. Stara je 36 let, ima službo, ki je naporna, toda ona jo ljubi in nikoli ne bi počela česa drugega. Ima udobno in okusno opremljeno stanovanje v katerem živi s sostanovalko. Res, da ji ni treba imeti sostanovalke, vsaj finančno gledano ne, saj tudi, če odmisli vso Carterjevo bogastvo, ki ga je podedovala od maminega očeta, je kot zdravnica in vodja oddelka dobro zaslužila. Ne, ona je oseba, ki ne mara biti sama. Zato z njo živi njena zelo dobra prijateljica, nekaj let mlajša Suzan in vedno jo obkrožajo prijatelji, ki imajo vsi po vrsti ključ njenega doma. Zavedala se je, da imajo prijatelji svoje življenje, tako kot ga  ima ona in da že  prihaja čas, ko ne morejo biti toliko skupaj kot včasih. Vseeno jim je nekaj navad ostalo, kot na primer, skupne večerje enkrat tedensko in danes je bil dan, ko se bodo vsi zbrali v njenem stanovanju. Že včeraj se je odločila kaj jim bo skuhala. Kuhanje je eden izmed njenih hobijev v katerem zares uživa, zato je ni skrbelo za večerjo samo, skrbelo jo je, kako naj jim razloži, zakaj se noče poročiti z Andyjem  in kako to, da sta kljub temu, da sta se razšla, še vedno prijatelja in je tudi on povabljen na večerjo. No, mogoče so pa okoliščine tiste, ki ji bodo malo pomagale, saj ne morejo spregledati dejstva, da je Andyjeva sestra Sara poročena z Timom, Suzaninim bratom in da je ona s Suzano in Timom odrasla v isti hiši. Saj so si blizu kot brat in sestri. Ona je gospodarjeva hči in onadva sta kuharičina vnuka, poznajo se od rojstva in ker je njej mama zgodaj umrla in oče se ni zmenil za otroka, je ona odraščala pod kuharičinim okriljem. Kako naj zdaj kdo pričakuje, da bo ona prekinila vezi s Timom zaradi njegove žene oziroma zaradi ženinega brata ali da bi kdo pričakoval, da bi se brat in sestra zaradi nje več ne obiskovala? Povrh vsega sta z Andyjem res dobra prijatelja, prijatelja, ki sta predolgo dobro prijateljstvo kvarila s seksom. Prijatelja, ki se imata res rada, toda ne ljubita se in nikoli se nista. Oh, kakšna zmešnjava, si je mislila in iz misli jo je predramil telefon, ki je glasno zazvonil na drugem koncu pisalne mize. Odložila je pošto, ki jo je še vedno držala v roki in pripravljena na nov dan dvignila slušalko.