Moja punca, Deni! 14. del

Dnevi so si sledili z vrtoglavo hitrostjo. Zadnji mesec je minil v hitrem tempu. Po še enem napornem dnevu je Deni končno  prišla domov. Doma jo je pozdravila tišina. Ni se še čisto navadila, da se je Suzan preselila s svojim zaročencem v novo stanovanje. Še nekaj tednov pa bo poroka in ker sta vse uspela opremiti in urediti že prej, sta se še onadva preselila nekoliko prej. Zdaj je bila sama. V svojem, zdaj ogromnem stanovanju, ni bila sama že od svojega osemnajstega leta, ko so se k njej kot sostanovalci preselili njena sošolca z medicine  Liam in Bob, ter njun prijatelj in njena ljubezen Anthony.

»Pač nov list v knjigi življenja!« si je glasno rekla in pritisnila tipko telefonske tajnice, ki je utripala in kazala na novo sporočilo. Iz aparata se je slišalo: »Hojla, tukaj Mitch, zdaj sem doma in se počutim krasno, ko boš na našem koncu bi ti se rad oddolžil za vse z eno večerjo. Tudi jaz znam kuhati, ti samo povej kdaj prideš. Da ne pozabim, katero pivo piješ? Pokliči.« Deni se je nasmehnila in odšla v kuhinjo po vazo za ogromni šopek rož, ki ji ga je dal vratar, ko je prišla. V šopku je bila vizitka, ki je prej ni mogla prebrati, je pa slutila od koga je. Ko je lepo razporedila rože, jih je odnesla v dnevno sobo in jih postavila na nizko mizico, potem pa je prebrala vizitko na kateri je pisalo:  »Hvala, Mitch.«  Šopek je bil čudovit, prav tako čudovit kot tisti, ki ga je dobila zjutraj, ko je prišla v službo. Seveda je morala vsem kolegom razložiti kdo je Mitch, moški ki je na vizitko napisal: »Želim ti lep in prijeten dan.« Spomnila se je šopka sončnic, ki mu ga je ona poslala v bolnico takoj naslednji dan po vrnitvi domov in mu zaželela dobro ter hitro okrevanje.

Pač, bil je moški, ki mu je pomagala, moški, ki ga bo sigurno še srečala, moški, ki ji je vzburil domišljijo, moški, ki bi ga rada bolje spoznala, moški s katerim bi mečkala rjuhe in moški, ki je ni maral. Kmalu je pozabila nanj. Zdaj pa ji je poslal dva šopka rož, jo poklical in povabil na večerjo. Večerjo ji je šlo po glavi. Zakaj ne kosilo, da se bo lahko odpeljala ali v kočo ali domov? Toda večerja je pomenila noč in kaj si je on pravzaprav zamislil, ali je samo tako rekel in ni premišljeval, da ona ni iz njihovega mesta. Res, da lahko kadar koli prespi pri Liamu in Sophy pa tudi hotel si lahko privošči, toda to ni bil njen stil. In Mitch ni bil neumen moški.  Namenoma jo vabi na večerjo, najbolje bo, da ga res pokliče in izve kaj ima za bregom. Lahko pa ga povabi v kočo, tam bo ona na svojem terenu in tam je dovolj spalnic.  Ni nujno, da sta sama, tudi tam lahko kuha koliko ga je volja, si je mislila, ko je vrtela številko njegovega telefona, ki jo je pustil na koncu sporočila. Iz telefona se je slišal kratek, malo zaspan prosim.

»Oh, oprosti, sem te zbudila? Sploh nisem pogledala na uro, zdaj sem prišla domov in našla tvoje sporočilo na telefonski tajnici. Hotela sem se ti zahvaliti za rože, čudovite so. Res lepo presenečenje. Hvala,« je rahlo v zadregi povedala v slušalko in se trudila ugotoviti koliko je sploh ura. Zunaj je bilo temno in promet je bil še dokaj gost, toda to ni bilo nič nenavadnega, tudi, če bi bila ura 3 zjutraj.

»Ni pozno, ne opravičuj se, šele devet je ura in jaz sem gledal film, ter pri tem zaspal. Hodim na fizioterapijo in sem kar precej utrujen. Veseli me, da si poklicala in da ti rože ugajajo. Nisem bil prepričan, kaj ti je všeč, ti si s sončnicami mene zadela v polno in sploh ti se nisem zahvalil.« je zdaj bil že čisto buden.

»Ah, daj no, že neštetokrat si se mi zahvalil in mislim, da je bolje, da nehava s tem zahvaljevanjem.« je rekla na videz užaljeno.