Moja punca, Deni! 18. del

»Ne, hvala, nimava veliko, samo piknik košaro in nisem več tako slaboten, kot se me mogoče spominjaš,« se je nasmehnil, »šele zdaj prav razumem, zakaj si bila v skrbeh za mojo nogo, toda na srečo sem jo odnesel samo z grdo brazgotino in to je vse. Pridi čoln naju že čaka. Mac je navajen vožnje s čolnom, kako pa bo reagirala Lisa?« ga je še zanimalo, »drugače lahko pustiva oba psa pri dežurnih reševalcih.«

»Bo v redu, smo jo že navadili, da marsikaj izkusi z nami.« je v smehu odgovorila Deni. »Liso je posvojil oče enega od prijateljev, prej je bila reševalni pes, zdaj jo pa vsi iz družbe razvajamo in vlečemo s seboj kamor koli gre lahko zraven. Čudovit pes je in res jo imam rada. Sem pa navdušena nad tvojim Macom, lep pes je, močan, vzdržljiv, pameten in svojeglav!« je rekla z nasmeškom.
»Kako ti to uspe? Mislim tako hitro, natančno in točno oceniš ljudi in pse. Neverjetno.« se je zasmejal.

»Ja, hvala, predvidevam, da je to kompliment.« je malo oklevala Deni medtem, ko je čakala, da psa zlezeta v čoln v katerem je ona že stala. Mitch jo je gledal, bila je naravna in spretna, nič se ni bala zibanja ali čolna samega, tako kot redko katera od njegovih zajčic, ki jo je lahko prepričal, da gre z njim na vožnjo. Sedel je na svoje mesto in ji začela razlagati, da imata akumulatorski motor in pa vesla. Za zdaj se bosta oddaljila z motorjem. Zapeljal je proti nasprotni, zaraščeni  in lepo razvejani obali, kjer so daleč od ljudi svoja bivališča uredile razne živali.

»Ko si rekel, da dobro ocenjujem ljudi, si tukaj mislil tudi sebe?« ga je hudomušno vprašala, medtem, ko je v torbici iskala svoj fotoaparat. Ko ga je našla je ponovno pogledala molčečega Mitcha z vprašujočim pogledom.

»Ja, takrat si me res  v celoti zadela, toda pozabi na tisto oceno in kasneje poskusi znova. Sicer večina stvari bo ostala ista, ena pa se utegne spremeniti.« se je zdaj naivno pa kljub temu zelo šarmersko muzal Mitch.

»Pomagaj mi, ne drži me v pričakovanju. Kaj se bo spremenilo? Kaj novega bom odkrila o tebi?« je zdaj ona sprejela njegovo igro in jo vodila naprej.

»Ne, ne, potem to ne bo pristno, pusti se presenetiti!« se ni vdal.

»Oh, saj si mi za danes pripravil toliko presenečenj in razvajanj, da nisem prepričana, da ne bo to preveč zame. Naj ugibam. Tebi najverjetneje oznaka playboja ni bila všeč in zdaj boš naredil vse, da me prepričaš, da si pravzaprav romantik in umirjena dušica.« se je spogledljivo nasmehnila, potem pa še filozofsko dodala, »veš volk samo dlako menja, svoje narave ne!«

»Uf, kako si direktna.« je zastokal.

»Čakaj no, saj nisva več otroka, mislim, da veva kako se stvari streže.« mu je na videz resno odvrnila.

»Ne, res nisva več otroka. Toliko si me zmedla, da bi skoraj pozabil, tukaj v košari imam ledeno kavo in vodo ali pivo, če ti paše, nekaj sendvičev sem naredil s smetanovim namazom z dodatkom česna in s šunko, toliko za prvo silo do večerje, če pa bi se posladkala imam mentolove čokoladice.«

»Kavo bi pa res vzela, hvala. In priznam, da si dobro opravil domačo nalogo in se pozanimal o stvareh, ki jih imama rada. Torej, najverjetneje veš vse o meni  in lahko bi vedel, da ti ne bo uspelo zamenjati nit pogovora kar tako.«

»Vidim, da me očitno bereš kot odprto knjigo. Si upaš povedati, kaj misliš, da sem si zamislil za danes in zakaj?« jo je izzivalno gledal.