Moja punca, Deni! 25. del

»Ne, res si jih nisem drznil pogledati in res mi je žal, da sva takrat tako vdrla.« je rekel skesano.

»Žal? Pa saj Liam ve, da si vedno lahko sposodite kočo za nujne primere. Saj je tudi vedel kje je ključ. Upam, da zdaj veš tudi ti, če bi se še kdaj zgodilo, da rabite zatočišče.« je bila presenečena.

»Ja, vem in res mi je žal. Umazali smo hodnik in upam, da sem dovolj pospravil, pa zadnji čaj smo ti popili,« je skoraj že jecljal.

»Nisem ljubiteljica čaja, ne ženi si k srcu. V predsobi so ploščice postavljene z namenom, da se lahko po njih paca in ni jih težko pospraviti in pomiti. Deluješ mi, kot bi se bal, da sta storila kaj narobe?« ga je izzivalno gledala.

»Pa saj sva! Vdrla sva ti v kočo in takrat sem bil na smrt preplašen reakcije Barbre Carter.« je le priznal kar ga je mučilo.

»Aha, groza te je bilo moje reakcije,« se je prešerno nasmejala.

»Ja in nehaj, prosim, nisem te poznal in napak sem mislil o tebi, preziral sem te in se te malo bal, prosim ne glej me tako.« je komaj skrival nelagodje.

»Kako?«

»Tako.«

»Kako tako?«

»Ja tako, kot me zdaj gledaš. Ne vem kaj ti roji po glavi in počutim se nelagodno, občutek imam, da sem se zmotil in da si moja osovražena Barbra. Tako hladna in preračunljiva in me boš vsak čas ponižala in postavila na realna tla.« je zbral ves pogum in ji to priznal.

»Zdaj pa pretiravaš.« se je od srca nasmejala.