Moja punca, Deni! 4. del

»Mmm,  kako lepo diši po piščancu,« je že z vrat vpil Tim, »in po razkužilu tudi.« je tiho pripomnil, »torej je nekdo imel zelo hud dan v službi.«

»Tiho!« je resno rekla Suzan, »danes smo imeli norišnico, si že slišal za streljanje na podzemni? En policist je podlegel ranam  na mestu samem, drugi pa je umrl na Deninih rokah, potem pa je še zakrpala njunega morilca, pusti jo pri miru, sploh pa, ker je oba policista osebno poznala.«

»Kje pa je zdaj?« je resno vprašala Sara in grdo pogledala brata, ki je s šopkom rož in steklenico vina prižvižgal za njima.

»Tušira se, prejle je končala z odstranjevanjem ostankov  boksarske vreče, ki jo je sesula v prah,« je šepetala Suzan.

»Uh, a je Deni imela krizo v bolnici?« je potrto vprašal Andy. »To je že druga vreča, ki jo je sesula v teh 10 letih koliko jo poznam. Nič, jutri ji prinesem novo v imenu vseh nas za prihajajoči rojstni dan. Drugače si bo mislila, da jo hočem podkupiti in ponovno zlesti v njeno posteljo,« je zamišljeno in bolj zase rekel Andy.

»Andy!« so rekli vsi v glas.

»A ti samo seks hodi po glavi. No, novo boksarsko vrečo pa res potrebuje, to lahko narediš. In nehaj se truditi več, vsi smo zadnjič dojeli, da sta zdaj samo dobra prijatelja in da se ne bo nikdar poročila s teboj. Zdaj pa še ti dojemi to, čeprav te to sploh ni prizadelo ali presenetilo, vseeno, pusti jo pri miru.« je Sara na hitro podučila brata.

Spravili so se k večerji, veselo so se pogovarjali in premlevali dogodke od njihovega zadnjega srečanja. Deni se je vidno umirila, čeprav so vsi čutili, da je pred kratkim imela hudo prerekanje z boksarsko vrečo. Nihče je ni drezal z neumestnimi vprašanji in počasi se je sprostila in za hip pozabila na zamero do usode, ki jo je po navadi čutila v takih trenutkih. Vsem je oznanila, da bo jutri po službi šla za nekaj dni na dopust in to do koče v hribih, edine stvari, ki si jo je prilastila od Carterjevega premoženja, poleg stanovanja in nekaj malega denarja, ki ju je podedovala po babici. Pogledala je Richarda, Suzaninega zaročenca in oznanila, da se bo jutri ustavila pri njegovih starših in si  sposodila Liso, čudovito nemško ovčarko, bivšo reševalno psico, ki so jo zdaj, ko je bila upokojena vsi po vrsti razvajali. Kljub temu, da si je želela mir in tišino, da bo v miru premislila in si spočila glavo od vsega živ žava mestnega življenja, jih je povabila, da čez vikend pridejo še ostali.

Čeprav je bila šele sreda, si je Deni  vzela teden dni dopusta. Po službi je odhitela domov, vzela pripravljeno potovalko, pojedla kosilo od ostankov sinočnje večerje in se odpravila v nakupovalni center. V voziček je zmetala nekaj najosnovnejših živil in drugih potrebščin, ki jih bo potrebovala v koči, nekaj pasje hrane in že je žvižgajoč hitela proti hiši Richardovih staršev, s katerima je bila dogovorjena, da lahko pobere Liso, ki ji bo delala družbo  v neokrnjenih delih narave, na samem robu nacionalnega parka, visoko v hribih. Lisa, ki je bila gorski reševalni pes in katera je po poškodbi svojega vodnika pristala na veterinarski kliniki Richardovega  očeta, kateri jo je posvojil,  je redno hodila z Deni v kočo v hribih, kjer je neizmerno uživala. Na svoji poti sta se spotoma vstavili v Liamovi bolnišnici, da bi ga pozdravili in seveda oznanili, da sta zdaj tukaj in da bosta nekaj dni v koči. Deni je imela navado, vedno oglasiti se okrajni gorski reševalni službi, katere član je bil tudi Liam in povedati, da je v hribih. Nikoli se ne ve, kaj se lahko zgodi.

V četrtek popoldne se je začelo hudo oblačiti, vse je kazalo na prihajajočo nevihto. Deni je hitro zaprla okna in naoknice ter si pripravila vse, kako ji ne bi bilo potrebno po nevihti hoditi okoli koče. Nebo se je neverjetno hitro spreminjalo in vse je kazalo, da bo tokrat res hudo neurje. V daljavi se je slišalo zamolklo grmenje in nebo so razsvetljevali grozeči bliski. Kot po navadi, je segla po svoji radio postaji, s katero je bila povezana s sedežem gorske reševalne postaje, da bi jim poročala o prihajajoči nevihti. Na njeno presenečenje ji je odgovoril Liam, ki ji je povedal, da jo je že klical, a ga očitno ni slišala, ko je postopala okoli koče. »Veš Deni, nerad te prosim za tako uslugo saj nisi ravno izšolana reševalka,« je začel Liam, a ga je Deni kar prekinila, »tukaj se pripravlja sodni dan in ne hodi mi kot mačka okoli vroče kaše, kaj je narobe, kaj naj naredim, pohiti ni časa za prazno govorjenje.«

»Poslušaj, gori okrog Robovega prepada se je poškodoval eden od gorskih reševalcev, šli smo na pomoč trem ujetim planincem, ki niso znali povedati točno kje so, ena ekipa je šla po Robovem prelazu, Mitch in njegov pes Mac pa sta se  odpravila proti Robovem prepadu. Reševalci so dobili ujete planince in jih s helikopterjem odpeljali v dolino. Ker pa Mitcha niso mogli priklicati in ker je bil helikopter poln so ga pustili tam, ko smo končno dobili zvezo z njim, smo ugotovili, da mu je spodrsnilo in da je poškodovan, helikopter je prišel do pol poti, potem pa se je moral vrniti v dolino zaradi premočnega vetra in bližajoče se nevihte. Z Mitchem smo izgubili zvezo in zdaj je nekje v gori sam in poškodovan,« je hitro rekel Liam in plaho nadaljeval, »vem in razumem, če ne boš mogla pomagati.«

A ga je Deni spet prekinila: »Nehaj Liam, veš ,da ga pojdem iskat, itak od tu do Robove planote lahko pridem s terenskim avtom. Ob povratku se ti oglasim,«je še rekla in urno začela pripravljati opremo, ki bi jo nemara potrebovala. Oblekla je še toplo pelerino in visoke gorske čevlje, vzela nekaj odej in brisač ter se z Liso odpeljala po strmem pobočju v bližajočo se  nevihto.

Mitch je v daljavi slišal glas, ki ga je klical, enkrat njega in drugič njegovega zvestega psa, ki ga trenutno ni bilo nikjer. Poleg svojega imena je slišal tudi pasji lajež in bobnenje bližajoče se nevihte. Občutil je mrzle, debele dežne kaplje na svojem obrazu, zaman se je skušal premakniti, ni mogel, saj ga je vse bolelo. Hotel je odgovoriti in zavpiti nazaj: »Tukaj sem,« a glasu ni bilo od nikoder. Naenkrat je vse utihnilo, le dež je padal po njem in veter mu je mršil mokre lase. Pomislil je, niso me našli, šli so naprej, kaj naj naredim, da jim pritegnem pozornost. Občutil je kako mu panika polni glavo v kateri je čutil boleče razbijanje. Vdal se je v usodo, da mu ni pomoči, ko je nad seboj zagledal velike zelene oči in nežen ženski obraz, potem je utonil v temo.