Moja punca, Deni! 5. del

Počasi je odprl oči, v sobi je bila poltema, iz kamina je čutil toploto gorečega ognja in slišal prasketanje polen, ki jih je ogenj počasi požiral. Poznal je to sobo, enkrat je že bil v njej. Pogled se mu je ustavil na zdaj znanih fotografijah na kaminu. Slišal je, kako zunaj še vedno besni nevihta, kako veter šumi v bližnjem gozdu in kako dežne kaplje tolčejo po zaprtih polknih. V prostoru je prijetno dišalo po hrani. Poskusil se je premakniti, a se ni mogel, vse ga je bolelo, v glavi mu je razbijalo in v ušesih šumelo. Tiho je zastokal. Kakor na znak, sta k njemu planila dva smrčka in ga skušala pritegniti, da bi ju počohal za ušesi. Miren, a ukazovalen glas je dejal: »Mac, Lisa, prostor, pustita ga, zdaj se ne more igrati z vama!« In psa sta v hipu spet legla vsak na svojo stran kamina. Mitch je pomislil, to pa je nekaj. Mac je zelo svojeglav pes in nikogar nikoli ne uboga, razen njega. Ta ženska pa mora biti nekaj posebnega, potem pa se je spomnil, da je videl pripombo napisano na njihovi oglasni deski, kjer so stale tekoče novice, da je gospodična Carter v koči. Če je bilo več ljudi, je pisalo gospodična Carter in družba, poleg pa število oseb. Je to pomenilo, da je tukaj sama, so tiste velike oči in nežen obraz bili njeni? Je ta ukazovalni glas tudi njen? In še preden si je uspel odgovoriti, se je ženska že sklanjala nad njim.

»Živijo,« je rekla sproščeno, »jaz sem Deni, zdaj sva v moji koči in dokler ne mine to neurje sva ujeta tukaj. Kako si? Najprej naredi požirek čaja, potem pa se pomeniva,« se mu je nežno smehljala.

Mitch je s težko muko popil nekaj čaja, vse ga je bolelo in ob spoznanju, da se je našel iz oči v oči z osovraženo Barbro, se mu je na obraz prikradel jezen izraz. Ne glede na vse, kar je vedel o njej od Liama, nekako ni mogel Barbre in Deni izenačiti v eno osebo.

»Poslušaj,« mu je še vedno mirno rekla Deni, »ne vem zakaj in me tudi ne zanima, vem pa, da me sovražiš in da me ne prenašaš, toda zavedaj se, da sva visoko v hribih, odrezana od sveta in se lahko zaneseva edino drug na drugega. Sem zdravnica in če mi zaupa toliko ljudi, mi boš moral tudi ti. Imaš kar resne in hude poškodbe, jaz pa nimam dovolj zdravil in tudi ustreznih ne. V tem trenutku si odvisen od mene in upaj, da tole kmalu mine, da boš lahko dobil ustrezno zdravljenje. Lahko se kujaš in si poslabšaš zdravje, lahko pa me ubogaš in mi dovoliš, da ti pomagam kolikor pač lahko. Odločitev je tvoja.« malo je pomolčala, da bi lažje razumel, kaj mu je želela povedati in se sprijazniti z nastalo situacijo. Nato pa je bolj nežno nadaljevala: »Samo, da se ohladi pa ti bom prinesla juho. Čim manj se premikaj, prav?« je zaključila in hotela vstati, ko je opazila njegov začudeni pogled, ko je ob svoji rami zagledal visečo infuzijo, ki mu je tekla v žilo.

»Čakaj no malo ti dohtarca, a se misliš izživljat nad menoj, jaz nisem poskusni zajček!« je rohnel in pri tem pozabil kako in koliko ga boli, potem pa je omahnil nazaj na blazino in tiho zaječal.

Deni ga je sočutno pogledala in dokaj ukazovalno rekla: »Poslušaj, rekla sem ti, da si hudo poškodovan in da se ne premikaj. Noben poskusni zajček nisi, udaril si se v glavo in imaš pretres možganov, imaš zlomljeno levo roko in nekaj počenih reber. Ureznina na nogi je globoka in inficirana. Nisem ti jaz kriva, da si padel po skalah in se pri tem zapletel še v strupeno rastlinje. Kot sem že omenila, nimam dovolj zdravil, nimam ustreznih antibiotikov, nimam dovolj protibolečinskih zdravil in ne vem kdaj bova lahko šla od tu. Na srečo si spal, ko si prišel k sebi, sem ti še jaz dala uspavala, kot veš, ko telo spi se najbolj samo zdravi in najverjetneje se ne zavedaš, da si se poškodoval v četrtek, danes pa je nedelja. To, kar ti teče v žilo, je mešanica antibiotikov, ki naj bi zaustavila zastrupitev. Sumim tudi na notranje poškodbe. Skratka, potegnil si debelejši konec palice. In zadnje, kar naj te zdaj skrbi, je tvoje sovraštvo do mene, pusti ga za kasneje, ko boš na varnem v dolini. Jaz sem o tebi slišala le najboljše.« je še rekla in izginila v kuhinjo.