Moja punca, Deni! 9. del

»Ja, sem, enkrat in od takrat, si ne dovolim več napak.« je avtomatično odgovorila in strmela v ekran. »Neverjetna si. Veš to? Res si enkratna zdravnica in dober človek, zakaj se mučiš, povej kaj te teži. Mogoče ne bom mogel pomagati, lahko te poslušam in tebi bo lažje. Videla boš stvar tudi iz drugega zornega kota.«
Deni se je obrnila k dr. Rolandu: »Kaj me muči?« je skoraj histerično zavpila, »vest me muči in muči me tista odpoved, ki sem jo v sredo napisala in zaklenila v svojo mizo. V končni fazi pa mi res ne bo potrebno skrbeti zaradi tega, ko me bo Mitch tožil za medicinske posege v koči bom itak ostala brez licence.« Je rekla naglo in z rahlo višjim tonom.

»Zakaj hudiča bi te pa Mitch tožil? Saj si mu rešila življenje in koliko ur bi imel, če bi ostal zunaj na skalah, bi imel 34 ur?« jo je vidno šokiran vprašal Liam.

»In zakaj bi ti zaradi vesti dala odpoved?« je bil začuden dr. Roland.

»Nisem ravno Mitcheva najljubša osebnost, človek me sovraži in prezira, kjer koli se najini interesi križajo, povsod me v hipu zatre, zakaj bi sedaj ravnal drugače? In vest ali si sme zdravnik vzeti človeško življenje v svoje roke? Streljanje v podzemni, umrla sta dva prijatelja, eden na mojih rokah in še preden sem lahko za zapisnik objavila čas smrti, že so me vlekli k drugi mizi in nekdo je rekel poskusi rešiti vsaj tega. In ta je bil morilec, tisti, ki je ubil dva policista, dva soproga in očeta. Bil je poln droge in alkohola in prvič v življenju sem pomislila, kaj, če se namerno zmotim pri narkozi, samo malo več naročim, en miligram pa bo predoziran in bo umrl in kaj, če počakam kakšno sekundo preden zaustavim krvavitev, pa bo izkrvavel, ena majhna napaka in ne bo ga več in ni ga na svetu, ki bi mi lahko dokazal, da sem ga ubila. To, dragi moj dr. Roland, je nekaj kar si zdravnik ne more privoščiti in taki morilci nimajo kaj delati v zdravstvu.« je nebogljeno sedla v najbližji stol in si obraz pokrila z dlanmi.

»Kolikor jaz vem, je ta tvoj umorjeni že včeraj prišel na navaden bolniški oddelek in čez nekaj dni gre  v zaporniško bolnico. Torej se nisi zmotila in si ga rešila.« je odločno pripomnil Liam.

»Saj nisem rekla, da sem ga ubila. Samo porodila se mi je ideja, da bi ga. Tokrat ga nisem, kaj bo pa naslednjič?« je nemočno rekla.

»Samo človeška si bila. To je normalno, če se ne bi tako odzvala, bi lahko sumila, da nimaš srca in čustev. Pusti zdaj to, misli na to koliko življenj si rešila. Videl sem tvoje papirje in veš, da vem in tudi ti veš, da si Mitcha rešila s svojo krvjo in da si hodila po samem robu, saj si sebi odvzela bistveno preveč krvi in če je ne bi, mu tudi malo ne bi pomagalo. In če te bo hotel tožiti mu bom jaz zavil vrat!« Je rekel dr Roland.

Liam je še pristavil: »Tudi z menoj bo imel opravke, če samo pisne!«

Pogovarjali so se kot bi Mitcha ne bilo poleg, on pa je samo nemo poslušal. Po zvočniku se je razlegel živčen ženski glas: »Pozor, zgodila se je huda prometna nesreča, udeležena sta dva avtobusa, ranjence bodo vsak čas pripeljali k nam, zato naprošam vse zdravstvene delavce, ki lahko pustijo svoje delo, da se zglasijo na urgenci.«

Deni je pogledala Liama: »Jaz Mitchu nimam več kaj pomagati, prepuščam ga vama. Itak moram počakat na Andyja, da pride po naju z Liso, zato grem pogledat na urgenco, če jim lahko kako pomagam, ti pa, ko končaš z Mitchem privleci svojo rit tja.« Že se je napotila stran, ko je obstala: »Kaj, kaj?«je vprašala na nejeverne poglede vseh treh. »Ti Liam, si kontaktiral s Timom in vidva sta se dogovorila, da nekdo pride pome, ne jaz. In Andy se je določil, še preden bi lahko kdo drug kaj povedal. Ne glej me zdaj tako. Za povrh vsega pa sva povabljena k tvoji Sophy na večerjo in ko se bom najedla bom v avtu zaspala še preden bo uspel vžgati motor.«

»Ja, poznam tvoj ritem spanja, samo takrat, ko ni škoda porabiti časa, v avtu, med filmom in zakaj, da lahko  ves možni čas posvetiš medicini in pacientom. Zdaj pa pojdi dokler te ne privežem na oddelčno posteljo, ker slabše izgledaš od svojih pacientov.«  se je režal Liam.

»Deni,« je tiho poklical Mitch, »nisem ti se zahvalil za vse, kar si naredila zame in prosim preden greš, me boš še obiskala?«

»Veš, da te pridem pogledat,« se je nasmehnila in izginila skozi vrata.