.
»Pozdravljena Kate.« je veselo pozdravil Robert.
»Pozdravljen Robert.« je mirno in resno odgovorila Kate.
»Upam, da te ne motim.« je previdno rekel in ji pristopil.
»Ne, ne motiš. V resnici sem vesela, da si prišel.« je rekla, se mu nasmehnila in vstala.
Pristopil je še korak bližje. »Tvojo družino skrbi. Niso vedeli kam si izginila.«
»Ti pa si takoj pogruntal kje sem?« je vprašala.
»Ja, že sinoči sem pomislil, da si šla sem. Hotel sem upoštevati tvojo željo po miru in samoti. Toda, ko sem videl koliko jih skrbi in ob dejstvu, da še nikoli nisi bila tukaj čisto sama, sem prosil za dopust.« ji je razložil in jo resno opazoval. Že res, da mu je napisala, da se ni premislila glede njega, a vseeno, ni vedel na čem točno je in ne, kaj ji roji po glavi.
»Veseli me, da nisi upošteval moje želje.« je šepnila in stopila pol korak proti njemu.
Oddaljena sta bila le za pol koraka. S prsti jo je pobožal po obrazu in počasi spustil svoje ustnice na njene. Voljno se je predala poljubu. Roki je ovila okoli njegovega vratu in se tesno prižela k njemu.
»Se še spomniš poti do moje sobe?« je zamrmrala med poljubom.
Namesto odgovora je poglobil svoj lačni poljub. Dvignil jo je v svoje naročje ter z njo zakorakal v kočo in po stopnicah do njene sobe.
»Torej me vsaj malo maraš?« je vprašal, ko je z njo v naročju stal ob postelji.
»Mislim, da si že ugotovil, da te pravzaprav še preveč maram.« se mu je zapeljivo nasmehnila.
Poljubil jo je in jo počasi položil na posteljo. Urno je legel poleg nje in nadaljeval s poljubljanjem. O ja, še preveč se marata.
****KONEC****
