Nevihta v srcu 5. del

“Prepričana, da je pismo od univerze, sem kuverto stlačila v boršo, šele zdaj sem jo odprla.” malo je pomolčala in mu pomolila kuverto. Medtem, ko jo je odpiral je govorila naprej: “Od Billyja je. Slike, tudi, če ne bi bilo datumov, bi vedela, da so posnete v obdobju skoraj desetih dni.” Zdaj je v njenem pogledu zaznal strah, a je kaj hitro jeza prevladala in je vstala in razburjeno rekla: “Zasledoval me je, slikal me je in dal mi je vedeti, da bi me lahko ugrabil kadar koli bi si zaželel.” Spet je sedla na posteljo in ga nemočno gledala. Robert je prebral pismo in si ogledal fotografije. Posnete so bile na različnih lokacijah in ob različnih urah. Ob podčrtanih besedah: “Prišel bom pote!” se je zdrznil.

“Pravočasno sva odšla in ni nama sledil, vprašanje, če ve, da imate to kočo. Na varnem sva.” jo je poskušal pomiriti, čeprav sam ni verjel svojim besedam, že res, da ni opazil, da bi ju zares zasledovali, a vsak, ki bi ju videl nakupovati zalogo hrane bi pomislil na počitniško hišico.

Samo zamahnila je z roko: “Vem, da sva na varnem, vsaj dokler še vedno dežuje.  Tisti potok se je že zdavnaj napolnil z vodo in prelil, tako, da sva odsekana od sveta, cesta je neprehodna. Poleg vsega pa mislim, da Billy ni videl, da sva odšla. Veš danes nič ni potekalo po ustaljenem ritmu. Prvič, poštar je prišel slabo uro prej kot po navadi, zaupal mi je, da je njegov kolega sinoči padel in zlomil nogo, zamenjava pa je na poročnem potovanju, zato so si razdelili še njegov rejon in je bil prisiljen priti prej. Drugič, z mamo greva od doma šele malo čez deveto, midva pa sva odšla ob osmih. Če je želel videti reakcijo na njegovo pismo, bi zagotovo opazoval hišo, toda ne bi prišel toliko prej. Varna sva.” je še enkrat pokimala in potrdila svoje besede. Počasi je vstala: “Žejna sem, tudi tebi kaj prinesem?”

“Ne hvala, itak pa grem s teboj dol, bom vseeno ponovno preveril vrata in okna.” je rekel in hotel stopiti mimo nje, kako bi šel on prvi. Ujel je njen pogled in videl usta, ki so se odprla in nato hitro zaprla. Vedel je kaj je hotela reči in slutil je, da se je pošteno ugriznila v jezik in ostala tiho. Videla je iskrice smeha v njegovih očeh in dojela, da jo je prebral, zato se je nasmehnila in skomignila z rameni. Stopal je pred njo, počasi in previdno z vsemi čuti na preži. Ni zaupal v mir, ki je vladal v hiši. Kaj pa, če se je Billy že pred nevihto pretihotapil do koče? V njeni bližini se je malo sprostil in pozabil na previdnost. Oh, kako ne bi, ko pa ga je v celoti prevzela. Lahko je mislil le o njej. Še nikdar v življenju nobena ženska ni imela tolikšnega vpliva nanj. Čeprav je, kljub pismu, še vedno bila sproščena in pripravljena braniti svoje prepričanje, da je povsem varna in da nihče ne opreza za njo, mu ni delala dodatnih preglavic. Tiho je stopala za njim. Vse je preveril in nato ji je sam natočil kozarec soka. Spila je ponujeno pijačo, nato sta se vrnila v zgornje nadstropje.

“Lahko noč,” mu je zaželela in tiho dodala, “vrta bom pustila odprta.” saj je vedela, da bi jo to tudi sam prosil. Samo pokimal je in ji tiho zaželel lahko noč. Nekaj časa je ležal in strmel v strop. Pred očmi je videl samo njene dolge lase, ki so se spuščeni rahlo kodrali do sredine hrbta. Brez zadrege je prišla v njegovo sobo samo v pižami, otroško porisani pižami z medvedki. Ob tej misli se je nasmehnil, čeprav je bila oblečena v široko, neprivlačno pižamo, se je on z vsakim delčkom svojega telesa zavedal njenega poželjivega telesa pod bombažno tkanino. Tok njegovih misli je prekinil šum na hodniku. Napel je vse svoje čute, ko jo je slišal reči: “Spiš?” Pokukala je skozi vrata in se mu nedolžno nasmehnila: “Ni me strah, samo ne morem spati in počutim se tako nelagodno,” malo je pomolčala in nato v zadregi nadaljevala, “bi te motilo, če ležem k tebi?” Ni ji mogel odgovoriti, samo premaknil se je proti robu in odgrnil pokrivalo, da je lahko smuknila poleg. V sekundi je ležala na drugem koncu velike postelje in se zadovoljno namestila na blazino. “Hvala.” je tiho zamomljala in samo ona je vedela koliko poguma je terjalo to dejanje od nje. Saj ne, da bi ji bilo nerodno zlesti takole k moškemu v posteljo, a zlesti k Robertu v posteljo, je bilo nekaj povsem drugega. Že neštetokrat je takole prespala pri Jacku. A Jack je bil njen brat, Robert pa je bil moški ob katerem je njeno srce prevračalo kozolce in ob katerem jo je prijetno ščemelo v trebuhu in je slišala udarce svojega srca v ušesih. A nelagodje ležati v svoji postelji je bilo hujše od zadrege, zato je zdaj mirno ležala ob njem. Ni si drznila pogledati ali je še oblečen ali ne. V resnici ji tudi ni bilo potrebno pogledati, saj je na stolu opazila njegove hlače in čez naslanjalo obešeno srajco. Raje je zaprla oči.

“Si dobro?” ga je slišala reči.

“Ja, sem, hvala.” je nekako izustila. Prisilila se je, da mu je obrnila hrbet. Nekaj časa je gledala v steno in mirila svoje živčke, ki so trepetali ob misli na postavnega detektiva. Mislila je, da ne bo mogla spati, a v resnici jo je zelo hitro zmanjkalo. Robert je nepremično ležal na hrbtu in strmel v strop. Prste je trdno stiskal v pest, saj se je bal, da bi kar sami od sebe začeli božati speče dekle poleg. Po njenem dihanju je vedel, da je zaspala. V resnici je bil vesel, da je zaspala. Nikakor ni bil sposoben govoriti z njo, njegov glas bi najverjetneje izdajal strast in poželenje po njej, ki je prevzelo vso njegovo telo. Neštetokrat se je že opomnil, da je to hčerka njegovega šefa in tudi neštetokrat je ugovarjal svoji vesti, da to sploh ni pomembno in da je v današnjih časih taka ljubezen dovoljena. Dolgo v noč se je boril sam s seboj in tlačil svoje občutke ter skušal ohladiti svojo razplamtelo strast.