»Jaz pa mislim, da si.« je slišala šepet ob svojem ušesu.
»O Rok, ti pa ne izgubljaš časa,« se je glasno zarežal Tomaž na prehodu ob njunem sedežu. Oba sta dvignila pogled proti vsiljivcu in ga grdo pogledala, da je fant kar odskočil. Kaj hitro so ga starejši, ki so vedeli kako dobro se Rok in Sandra poznata, odvlekli v zadnji del avtobusa in mu zabičali naj se nikdar več ne spotakne ob njiju. Sandra se je nejevoljno ponovno obrnila proti oknu in zaprla oči. Mogoče ji bo zdaj dal mir, si je mislila. A se je grdo uštela. Ponovno je čutila njegovo toplo dlan na svoji koži, ko ji je roko ponovno položil na koleno in pri tem zašepetal: »Nekaj si pozabila.«
Odločno se je zravnala v sedežu in mu roko odrinila s svoje noge. »Kaj naj bi jaz to pozabila?« »Opravičilo.« je rekel tiho medtem, ko so se mu oči smejale.
»Opravičilo! Jaz, naj bi se opravičila tebi!!?« je skoraj zavpila in v zadnjem trenutku zadržala roko, ki mu je hotela primazati klofuto. Urno je vstala in rekla glasno in odločno: »Umakni se mi.«
Rok jo je samo gledal in se zabaval, tudi na misel mu ni prišlo, da bi ji dovolil oditi drugam. Brcnila ga je z vso močjo in skoraj zajokala od bolečine, medtem, ko on ni niti trznil. Močneje je prijel njeno roko in jo povlekel nazaj na sedež. Sedaj jo je prijel z obema rokama in jo pritisnil ob naslonjalo. Počasi se je približal in tisti, ki so opazovali od daleč bi lahko prisegli, da se njuna nosova dotikata. »Ja Sandra, opravičiti se mi moraš, ker si me označila za nesposobno pokveko. To, je v poplavi tvojih žaljivk, ki si mi jih zadnjič zabrusila, edina, ki ni resnična! Nato se ti bom jaz opravičil, ker sem te pripravil do tega, da me tako grdo zmerjaš in zato ker sem bil tak idiot, da sem dovolil, da me vodijo napačni vzgibi in ker sem te odgnal od sebe in še za marsikaj drugega. Prosim pohiti, zato, da se bom jaz lahko opravičil za vse ostalo in to do takrat ko prispemo, kajti ne bi rad še celo noč porabil na opravičila, ko pa je toliko drugih stvari, ki bi jih rad počel s teboj.«
»Ne bom se ti opravičila in ne mislim poslušati tvojih opravičil!« je jezno zabrusila nazaj. Rahlo se je nasmehnil, to je bila njegova Sandra, odločna in trmasta. »Prav. Spustil te bom in nikdar več te ne bom nadlegoval, če mi poveš po resnici. Zakaj zdaj trepetaš, zakaj globlje dihaš, zakaj imaš suha usta in rahel cmok v grlu, zakaj ti solze silijo v oči? In poglej me v oči in mi reci, da me ne ljubiš tako močno kot jaz ljubim tebe in da si me ne želiš.« Tudi sam je začutil solze v svojih očeh in nemir, da bi mu morda res rekla, da ga ne ljubi več. A rekla ni ničesar. Zaprla je oči in po licih so ji stekle solze. Njeno telo je pod njegovim prijemom postalo mehko in vdano. Naslonil se je nazaj v svoj sedež in jo z lahkoto povlekel v svoje naročje. Glavo ji je pritisnil ob svoje prsi in pustil, da njene solze močijo njegovo majico. Obraz je zakopal v njene lase in globoko vdihnil. O bog kako jo je pogrešal.
