Poletna romanca ali prava ljubezen? 2. del

Že en teden sem doma in še vedno me ni poklical. Počakala bom še nekaj dni, nato pa ga bom, če se mi ne bo javil, poskusila pozabiti.

Dnevi so minevali, telefon pa kar ni in ni zazvonil. Prijateljice Nika in Tjaša sta me tolažili, da zagotovo nima časa ali pa je izgubil listek z mojo telefonsko številko. Odločila sem se, da ne bom samo sedela in čakala, da bi mi zazvonil telefon. Potrudila se bom, da ga najdem. Hitro sem se prijavila na Facebook in začela z iskanjem. Po uri iskanja sem ga končno našla. Hitro sem ga dodala za prijatelja in nestrpno čakala, ali bo sprejel mojo prošnjo za prijateljstvo. Vendarle jo je sprejel, kaj pa sedaj? Mu naj napišem kaj ali naj počakam, da on naredi prvi korak?

Ne, ni mi bilo do čakanja. Že tako ali tako sem čakala predlogo! Pozdravila sem ga: ''Oj!''. Presenetil me je. Hitro mi je odgovoril. ''Oj! Sorry, ker te nisem poklical. Izgubil sem listek s tvojo telefonsko. Upam, da nisi jezna. Ljubim te in obljubim, da se ti bom oddolžil za to.''

Nika in Tjaša sta imeli prav, res je izgubil listek z telefonsko. Pogovarjala sva se vsak dan od jutra do večera. Po tednu dni me je vprašal, če bi šla v kino z njim. Takoj sem privolila, saj bi ga res rada videla. Končno je napočil dan za kino. Uredila sem se in odšla do Koloseja. Nejc je bil že tam. Kupil nama je kokice in ledeni čaj. Stekla sem do njega in ga objela. Skupaj sva se odpravila v dvorano. Pred začetkom filma mi je na uho šepnil: ''Upam, da se ti bom s tem oddolžil.'' Iz žepa je potegnil škatlico, v nje je bila ogrlica. Zapel mi jo je okoli vratu. Bila je čudovita. Hitro sem ga poljubila. V dvorani sva bila sama, tako da ni bilo strahu da naju bi kdo videl. Film se je pričel. Nejc me je prijel za roko in me ni izpustil do konca filma. Seveda me je vmes poljubil. Ne samo enkrat. To je bil najlepši dan mojega življenja.

Film se je končal in prepričana sem bila, da s tem tudi najin večer. A me je Nejc presenetil. V mislih je imel še skupno večerjo. Odpravila sva se do prečudovite restavracije na koncu ulice. Naročila sva in se pogovarjala. Veliko pogovarjala. Pogovarjanja z njim se ne bi nikoli naveličala. Hrana je prispela, pojedla sva jo in se odpravila iz restavracije. Zunaj se je že mračilo. Pospremil me je do doma. Pred hišo pa je sledilo presenečenje…

Vprašal me je, če bi bila njegova punca. Nisem izgubljala časa, saj sem odgovor na to vprašanje vedela že vse odkar sem ga prvič videla. Rekla sem ja, Nejc me je prijel za roko potegnil k sebi in poljubil. Poslovila sva se in odšla vsak v svojo smer.

Nejc je bil najboljši fant kar sem jih imela, čeprav je bil moj prvi. Zakaj? Vsako jutro me je pričakalo sporočilo: ''Jutro sonček!'' in vsak večer ''Pa lahko noč in lepe sanje.'' Med dnevom pa še en kup drugih sporočil. Vedno si je vzel čas za pogovor z mano, ni bil le moj fant ampak tudi moj najboljši prijatelj.

Veliko časa sva preživela skupaj. Povedala sva si vse in ravno zato je bila najina veza tako močna. Vedno sem iskala pravo ljubezen a je nikoli nisem našla. Našla sem jo šele, ko sem nehala iskati. Vedno sem se preveč trudila, da bi jo našla, a vse kar sem potrebovala je bil čas.

Najlepše stvari se zgodijo takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Zato se ne trudite biti popolne. Ko bo prišel pravi, vas bo našel in imel rad, čeprav niste popolne.

Zapomnite si – normalno je dolgočasno in vsako dekle je posebno in unikatno.