Svila. Spala bom v čisti svili. Vedno bolj sem bila navdušena. Kar razganjajo me je od radovednosti. Odločila sem se, da bom šla raziskovat dvorec. Zapustila sem svojo sobo in začela korakati po dolgem hodniku. Vsepovsod so bili stražarji in osebne pomočnice. »Potrebujete pomoč?« me je vprašal eden izmed stražarjev. »Ne, samo opazujem.« Nasmehnila sem se mu in odšla naprej. Znašla sem se na razpotju. Kam pa sedaj? Po stopnicah navzdol ali naprej. Odločila sem se, da grem po stopnicah navzdol. Stopnic je bilo najmanj petdeset. Zavila sem na desno. Zopet sem korakala po dolgem hodniku. Vsepovsod so bile slike angelske kraljeve družine. Kako so vsi popolni. Mislim, da tukaj za puder ni slišal še nihče. Prišla sem do vrat na koncu hodnika. Odprla sem jih in upala, da ne bom zabredla v težave. Ne želim si nakopati težav že prvi dan. Vstopila sem v gromozansko sobo. Bila je polna slik, čudovitih lestencev in pohištva. Ugotovila sem, da je to soba portretov. Na Zemlji najdeš to le v palači Sive gospe. Lepota angelov me je prevzela. Zakaj se tudi sama nisem rodila, kot angel?
Zaprla sem vrata in se odpravila novim dogodivščinam naproti. Raziskala sem še levo krilo palače in čudovit vrt. Premagala me je utrujenost. Desno krilo bo moralo počakati. Zavila sem v salon. Upala sem, da si bom lahko tam odpočila in nato poiskala Lucasa. Hotela sem sesti v prijeten naslonjač, a sem zagledala neko dekle. Obrnila se je proti meni. Bila je mojih let, mogoče leto starejša. Njeni rjavi lasje so ji segli do sredine hrbta. Njena koža se je lesketala, kot porcelan in njene ustnice so bile popolne. Oblečena je bila v čudovito dolgo obleko. Seveda ni manjkal sij in krila. »So vas poslali, da me pospremite v moje sobane?« je vprašala. »Ne, gostja sem.« »Se opravičujem,« je rekla. Nasmehnila sem se ji. »Sem Annamaria Emma O'dell.« Zakaj imajo vsi angeli tako dolga imena? »Scarllet Lomeli,« sem se ji predstavila. Segli sva si v roke. Sedli sva. »Smem vprašati kaj počneš na Soleriji?« je vprašala. »Ubistvo se mi ne sanja,« sem rekla. Nasmehnila se je. »Pa ti?« sem jo vprašala. Hotela je odgovoriti, a je v salon prišel Lucas. Obe sva se vstali. Annamaria je stopila do njega in se mu priklonila. Opazila sem, da se je preoblekel. Bil je eleganten. Pač princ. Lucas jo je poljubil na roko. »Scarllet, to je Annamaria. Ona je… Moja zaročenka.«
Njegova zaročenka je? Tukaj sva če nekaj ur pa sta se že zaročila. O bog. »Sem jo že spoznala,« sem rekla in se nasmehnila. »Odlično. Poišči Teodoro. Naj ti pomaga poiskati obleko za nocoj,« je rekel. »Zakaj pa?« sem vprašala. »Z Anno bova razglasila zaroko,« je pojasnil. »Aha. Jo bom poiskala.« Obrnila sem se in odšla. Poročila se bosta. To pomeni, da bom šla na Zemljo sama. Ne bom imela več varuha. In nikoli ga ne bom več videla.
»Teodora, Lucas je rekel da mi boš pomagala najti obleko za nocoj,« sem ji rekla. »Kdo je Lucas?« je zmedeno vprašala. »Princ William,« sem rekla. Spomnila sem se, da mu je tukaj ime William. Malo je bila zmedena. »Pridite z mano,« je rekla. Sledila sem ji. Hodili sva nekaj minut in prišli do šivalnice. Zagledala sem kupe blaga, diamantov in seveda strojev. Teodora je šla brskati med blago. Očitno išče nekaj primernega. Koliko različnih barv. Dest odtenkov vsake barve mogoče še celo več. »Ker ste svetlolasi bi se vam podala nežno roza,« je rekla in pokazala čudovito blago. »Čudovito je,« sem rekla. Nasmehnila se je. »Vzela vam bom mere in začela s šivanjem,« je rekla. »Si oblikovalka?« Prikimala je. »In kako boš v treh urah naredila obleko?« »To prepustite meni,« je rekla in se lotila dela. Začela je skicirati obleko. Imela je nežne obrazne poteze, ko je risala. Niti enkrat se ni zmotila. Narisala je vsako podrobnost, vsak kristal vsak šiv skratka vse. Opazovala sem jo pri delu. Bila je zelo natančna. Nekajkrat me je izmerila in v dveh urah je bila obleka gotova. »Pomerite,« je rekla in mi podala obleko. Ostala sem brez besed. Bila je tako lepa. Pomerila sem jo. »Kot ulita je,« sem ji rekla. Obe sva se nasmehnili. »Vam je všeč?« je vprašala. »Seveda, le kako bi lahko pomislila, da mi ni.« »Poiskala vam bom še čevlje in nakit,« se je oglasila in že brž odšla iz šivalnice. Postavila sem se pred ogledalo in občudovala obleko. Občutek princeske je rastel. Od navdušenja sem se nekajkrat zavrtela. Lahko blago je plapolalo za mano. Kar naenkrat sem zagledala Teodoro. Le kaj vse je videla. Zardela sem. »Poskusite še čevlje,« je rekla in mi podala čudovite srebrne čevlje. Pristajali so mi. »Kako?« »Dovolila sem si pogledati,« je rekla in mi podala še šatuljo z nakitom. »To je namenjeno za goste,« je pojasnila. Odprla sem jo. »Kaj mi svetuješ?« sem jo vprašala. Pobrskala je po šatulji in mi pokazala uhane in zapestnico. »Se strinjam,« sem rekla.
Še zadnjič sem se pogledala v ogledalo. Nežno valoviti lasje, popolna obleka in čudovit nakit. Življenje v pravljici, a kakšna pravljica je to, če se tvoj princ zaroči z drugo?
