Poljubi me nežno 24. del

Nisem vedela kaj naj rečem. Okoli mene je stalo najmanj trideset vampirjev. »Kaj počneš tukaj?« me je vprašal Gal. »Jaz… Le sprehajala sem se, nato pa sem slišala tvoj glas in ja potem sem se znašla tukaj,« sem se hitro zlagala in upala, da bo nasedel. Postrani me je pogledal. »In zakaj se sprehajaš tako pozno?« me je vprašal eden od vampirjev. »Ne morem spati pa grem na zrak.« Kakšen beden izgovor. »Si kaj videla?« je prestrašeno vprašala Kate. Čudno sem jo pogledala. »Vse kar sem videla je bila tale vaša tolpa, saj pravim da sem slišala Galov glas in pogledala, a so me prijeli.« Srce mi je močno bilo. Nisem znala prav dobro lagati. Pri laži so me vedno razkrili. »No, hitro pojdi domov. Slišali smo, da se po mestu klati serijski morilec,« je rekel Gal. »Sem slišala,« sem rekla. »Se vidimo jutri v šoli,« je rekla Kate. Vedla sem, da se me hoče čim prej znebiti. Nasmehnila sem se in odšla. Najprej sem hodila počasi nato pa sem začela teči. Prišla sem do hiše, splazila sem se nazaj v sobo. Zaprla sem okno in se vrgla na tla. »Za las,« sem si rekla. Že dolgo me ni bilo tako strah. Ugotovila sem, da mi je uspelo pobegniti smrti, a za kakšno ceno. Zagotovo mi kdo ni verjel in me bo preverjal in imel na piki. Ampak to sploh ni pomembno. Njihov načrt je strašen. Moram ga preprečiti, moram opozoriti angele. Ampak kako naj pridem na Solerijo?

Po kakšni uri premišljevanja sem se spomnila, da svojo trenerko pretepanja- Eveline; članico sveta Starešin. Rekla mi je, da če jo bom kdaj potrebovala naj prižgem svečo izrečem njeno ime in upihnem. Hitro sem poiskala svečo jo prižgala in upihnila. Razgledala sem se po sobi. Bila sem razočarana, ker mi ni uspelo. Žalostno sem sedla na posteljo, ko se je prikazala čudna svetloba iz nje pa je skočila Eveline. »Uspelo mi je,« sem ponosno rekla, ko sem jo zagledala. »Ja, res ti je,« je rekla in se nasmehnila. »No, res bi bila rada vljudna in te vprašala kako si, kaj je novega, a nimam časa,« sem rekla. »Pusti oliko, povej zakaj si me poklicala.« Prikimala sem: »Torej, v mestu nastaja vojska vampirjev, hočejo poiskati Izbranko, jo ubiti. To pomeni, da bi se porušilo ravnovesje in bi vampirji lahko prišli na Solerijo. Začela bi se vojna in ne bi bilo prijetno. Ljudje bi izvedeli za vse. Moram priti na Solerijo da jih obvestim in…« Zmanjkalo mi je sape. »…in obvestiti Lucasa, da ti naj pomaga,« je dokončala. Presenečeno sem jo pogledala. »Nisem priplavala po juhi. Zaljubila si se vanj,« je rekla. »Ampak, kako…?« Ni mi pustila dokončati. »Tistega večera, ko je umrla Tarra in ko si pristala v bolnišnici smo ti morali izbrisati spomin, ker si izvedela za vampirje. Jaz in Lucas sva prišla na Zemljo, ker smo začutili, da z tabo ni vse v redu. Lucas te je odnesel proč in ti izbrisal spomin, a delček svoje moči je pustil v tebi. Zato se ga mogoče spomniš, zaradi njega se ti ni dokončno zmešalo. Rešil ti je življenje in ravno zaradi tega smo ga izbrali, da bo tvoj varuh. Pripravljen je bil storiti karkoli. Razumljivo, da si se zaljubila vanj, a Scarllet ta ljubezen je neuslišana, enostranska. Poročen je in srečen povrhu vsega pa še angelski princ…« Sedaj sem jaz prekinila njo. »Dovolj! Razumem! Ampak dolžna sem mu še nekaj povedati in on je obljubil, da mi bo pomagal ubiti vampirje!« sem rekla.

»Temu se reče odločnost,« je rekla in se nasmehnila. »Pričaraj mi portal, da lahko grem na Solerijo. Nazaj moram biti preden se zdani,« sem ji ukazala. Začela je govoriti v čudnem jeziku. Pred mano so se prikazala vrata. »Izvoli,« je rekla. »Hvala.« Nasmehnila sem se ji. »Nazaj te bojo pripeljali angeli, se vidiva.« Izginila je. Stopila sem skozi vrata in se znašla na kraljevem vrtu. Zopet sem bila tukaj. Trije meseci in vsega se spominjam tako, kot da je bilo včeraj. Hitro sem se prebudila iz zasanjanosti in stekla v dvorec. Stražarji so me pozdravili in spustili notri. Nisem vedela kam naj zavijem. Odločila sem se pogledati v knjižnico. Lucas je nekoč omenil, da mu je najljubši prostor v dvorcu prav knjižnica. Stekla sem tja.

Tako velike sobe še nisem videla. Knjig in zvitkov je bilo nešteto. Prevzela me je lepota prostora. Iskala sem Lucasa. Prišla sem do osrednja knjižnice in ga zagledala tam. Sedel je za veliko okroglo mizo in prebiral debelo knjigo. Še vedno je bil tako zelo lep. Začela sem se mu približevati. Čisto po tiho sem stopala do njega. Obdal me je dvom. Me ne prepozna ali pa me res ne vidi. Bila sem že čisto ob njem. »Princ William?« sem mu rekla. »Ne motite me prosim,« je rekel z ukazovalnim glasom. Se mar šali? Me je res pozabil? »Jaz sem,« sem ponovno poskušala. »Kdo si?« je vprašal. »Ah, pozabite,« sem rekla in se obrnila. Pozabil me je ali pa podlegel kakšnemu uroku. Hotela sem odpreti vrata, a me je nekdo prijel za roko in me obrnil proti sebi. Prestrašila sem se. »Šalim se,« je rekel in se nasmehnil. Takoj ko si vstopila notri sem vedel, da si ti. Nisem si mislil, da tako hitro obupaš,« je rekel. »Veš kaj pri tebi se nikoli ne ve! Res, da si me rešil ampak si dokazal tudi, da bi me lahko hitro pozabil.« Tega zadnjega ne bi smela reči. »Veš, da sem te rešil?« Mislim, da tistega zadnjega stavka ni slišal. »Da, Eveline mi je povedala.« Malce je je odmaknil. »Oprosti, ampak moral sem ti izbrisati spomin,« je rekel. »Razumem in ne opravičuj se. In ja nisem prišla zaradi tega. Nekaj ti moram povedati in potrebovala bom tvojo pomoč,« sem mu resno rekla. »Prav, sediva za mizo,« je rekel.

»Se spomniš, ko sem ti povedala, da sem povezana z vampirjem?« sem ga vprašala. Prikimal je. »Torej.. Sedaj ta vampir zbira vojsko, da bi poiskal Izbranko in zanetil vojno. Prišla sem, da bi mi pomagal. Vrni se z mano na Zemljo in mi ga pomagaj ubiti. Ničesar ne zahtevam le prosim. Vem, da si srečno poročen in da mogoče že pričakuješ male angele, a prosim. Če mi pomagaš, da ga pokončam me nikoli več ne boš videl in ne slišal. Dala ti bom mir, le pomagaj mi. Ne želim, da se zaneti vojna zaradi mene.« Poslušal je in upal, da mu bom izdala ime. »Prav, pomagal ti bom. Je torej čas, da izvem kdo je to?« je vprašal. Pogoltnila sem slino. »Gal,« sem končno rekla. Vstal se je. »Si nora? Saj ni čudno, da sta se povezala! Skoraj sta, saj veš kaj! Ne morem verjeti! Ščitila si ga, kajne? Nisi hotela, da izvem, ker bi ga nemudoma ubil. Ampak Scarllet, to ni ljubezen!« Hotel je še nakladati, a sem stopila do njega. »Nehaj mi očitati! N-E-H-A-J! Vem, da ni ljubezen, ker če bi bila potem ne bi bila zaljubljena vate!« Tudi tega nisem hotela izreči.

»Kaj si rekla?« je vprašal. »Saj si slišal in to že presneto dogo veš,« sem mu rekla. »Saj vem, ampak po treh mesecih?« »Do smrti,« sem mu odgovorila in se obrnila proč. »Oprosti,« je rekel. Videl je, da me je prizadel. »Šel bom s tabo, da ga ubijeva. Samo poslovit se grem od Anne in staršev,« je rekel. Skoraj je že stopil skozi vrata, ko sem ga vprašala: »Jo ljubiš?« Pogledal me je. »Rad jo imam.« Pustil me je samo v veliki knjižnici. Saj je isto. Ljubiti ali imeti rad.

»Si pripravljena?« je vprašal in me prijel za roko. Prikimala sem. Pričaral je portal in skupaj sva skočila notri. Znašla sva se v moji sobi. Bila je še noč. Kakšna sreča. Veliko stvari mi je uspelo v eni noči. »Utrujena si, pojdi spat se bova zjutraj pogovorila o načrtu,« je rekel in sedel na gugalnik. Hitro sem zaspala in upala, da bo zjutraj še vedno na gugalniku.